Tudi za te božične praznike smo pripravili igrico s petjem. Odigrali smo jo pred družinsko publiko, v goste pa so nas povabile tudi Marijine sestre. Igrica z naslovom »Angelček išče pesmico« je zelo preprosta, vendar omogoča, da se vsak predstavi s svojimi gledališkimi talenti, glasbilom ki ga igra..., vendar pa je poudarek na preprostosti in mobilnosti.
In tako smo minuli konec tedna nastopili tudi v domu ostarelih, ki ga vodijo omenjene redovnice. Ne bom pisal o odzivu, vtisih, improvizaciji, ampak o obisku, ki smo ga na koncu naredili.
Ko je bilo že vse zaključeno in smo se odpravljali proti avtomobilu, nas je sestra povabila naj »obiščemo« še bolnika, nekdanjega misijonarja, ki že štiri leta nepokreten leži pri njih. V prvem trenutku mi je bilo težko, saj ga nobeden od nas ni poznal, a sestra je bila že na vratih.
Na postelji je ležal človek, ki so se mu poznala težka leta preživeta daleč od civilizacije. Predstavljal sem si, da je nekoč prestavljal ceste, kopal vodnjake, skrbel za uboge. Zdaj pa je sam ubog in nebogljen… Kljub temu se mu je obraz raztegnil v širok nasmeh. Želel si je slišati pesem. Zapeli smo mu Sveto noč. Počasi, potiho, kot da ga ne bi hoteli preveč motiti. Poslušal je z nasmehom in v kotičku oči se mu je nekaj zasvetilo. Kljub nepokretnosti se je hotel z vsakim rokovati in malo pošaliti.
Ganila me je njegova dobra volja in humor. Nobenega stokanja in jadikovanja. Tega od človeka, ki je popolnoma odvisen od drugih, skoraj ne pričakuješ. In ko smo se že namerili oditi, nas je blagoslovil. Duhovnik, ki nima več ničesar svojega, ki le še čaka na srečanje z Očetom, nam je hotel nekaj podariti. Blagoslov! Zame je bil to najlepši dokaz, da tudi če ničesar nimaš, lahko nekaj daš, kajti daješ iz srca, ki je polno ljubezni. In za trenutek sem tudi občutil, kakšno veselje so doživeli pastirji in modri, ko so našli Jezusa v jaslih. Nič jim ni mogel dati, a dal jim je vse.
Zdravilen je bil ta obisk pri bolniku, še vedno razmišljam o njem.