V soboto 17. septembra bo na Otočcu „Vseslovenski zbor kristjanov“, ki ga pripravlja Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo. Lepo in prav je, da ljudje istih prepričanj pridejo skupaj in razpravljajo o stvareh, ki jih žulijo.
Kljub vsemu sem do takih srečanj skeptičen. Najprej mi je sporen sam naslov, ki govori o „vseslovenskem“ zboru kristjanov. Sliši se kot kakšno predvolilno napenjanje mišic. Ko sem pred časom govoril s pobudnikom, nekdanjim ljubljanskim županom Jožetom Strgarjem, mi je zagotovil, da gre za pobudo, ki naj kristjane pripravi do tega, da gredo na volitve in naj na njih izberejo prave ljudi. Sam sem mnenja, da smo kristjani nadpovprečno organiziran del volilnega telesa. Vendar pa po mojem mnenju ne volimo vedno za „naše“. To se je še posebej pokazalo ob zadnjih predsedniških volitvah, ko je bil z veliko večino izvoljen predsednik Türk, namesto Peterleta. Peterle je za povprečnega desnega volivca naredil nekaj „neodpustljivih“ napak. Tako desni del ni volil za Türka ampak proti Peterletu. Prav pobalinsko se je izkazalo, da del desnih volivcev, napak „svojim“ kandidatom, ne odpušča. Za razliko od levih. V tej luči ima torej srečanje na Otočcu prvo statusno napako. Prebujanje Slovenije, brez „svežih“ ljudi, ki bi jo lahko prebudili, bo težko.
Če gre za oživitev Peterletovega Fokusa 2031, bo srečanje spet vprašljivo, saj je eden od govornikov tudi nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm, ki je eden prvih kritiziral omenjeno pobudo. Kaj lahko bi se torej zgodilo, da bo namesto zbora kristjanov, tam zbor sprtih (kristjanov).
Kakorkoli, ne bi rad že vnaprej stresal slabe volje. Ravno nasprotno, želim si, da je vse kar sem zapisal samo plod moje domišljije in bo v soboto na Otočcu veliko udeležencev, ki bodo demantirali vse kar sem napisal.

V dveh dneh smo zbrali 25 tisoč podpisov v podporo referendumu o novem družinskem zakoniku. Odlična akcija civilne družbe, ki pridobiva na moči. Očitno diktat manjšine, ki je vsiljevanje volje določenih lobijev večini, pri nas ne bo obveljal.
Poslušam in prebiram argumente enih in drugih in nehote mi gre na smeh, ko vidni član progresivnih sil (LDS-a) pridigarsko razlaga, kako ima Bog rad vse otroke enako. Kot kakšen župnik pretežno ruralne župnije z nedeljske prižnice. O, sveta preproščina…
In sama Liberalna akademija, v vlogi kakšnega prominentnega okulista, razlaga kdo je slep. O slepoti za družbena dejstva je sicer načeloma težko govoriti, ker so, predvsem za liberarlce, taka dejstva precej »zmuzljiva«. Zakaj? Kot prvi liberalci bi se morali namreč zavzemati res za vse oblike skupnega življenja. Pa se ne? Ali ni to proti pravicam npr. bigamistov?
In potem teza vidne predstavnice SD-ja, da želimo tradicionalni družini podeliti poseben status. Ta misel je pa res višek umskega napora. Jasno, da si za to prizadevamo! In za to bi se morala zavzeti tudi država. Podpreti bi morala tradicionalno družino in ji omogočiti več ugodnosti. Le tako bi se izkopali iz demografskega brezna in si zagotovili tudi zdržnost pokojninskih blagajn… Tudi koruznike, ki se zdaj izogibajo plačilom vrtcev in ostalih dejavnosti kot samohranilci, čeprav živijo skupaj, bi to kaj kmalu udarilo po žepu. Ampak to je že drugo vprašanje…
In tako naprej, nazaj, v levo in desno. Mi pa smo v dveh dneh prepričali dober odstotek vseh Slovencev, da želimo o tem odločati na referendumu. Mislim, da je to tisto kar snovalce novega družinskega zakonika najbolj boli. In jezi. Zato si ne dajo nič reči. In vztrajajo pri svojem. Ker pa vedo, da bodo na referendumu potegnili kratko, so si izmislili ustavno presojo. Kljub vsemu pa mislim, da ta ne bo šla skozi, kljub visokoletečim besedam o tem, kako večina ne more odločati o pravicah manjšine.

10. avgust je zaključil dve zgodbi. Že zjutraj so bagerji sklenili predolgo trajajočo sago o ljubljanskem Kolizeju, popoldne pa je odstopila notranja ministrica Katarina Kresal. Imata ti dve zgodbi kaj skupnega?
Kolizej je bil spomeniško zavarovan objekt s častitljivo starostjo, ki so ga odkupili zato, ker so v Ljubljani potrebovali gradbeno parcelo. Spomenik so nato prepustili neslavnemu propadu in ko se je zgodba zaključila imamo občutek, da sta nad vsemi besedami in pobudami o zaščiti in pomenu Kolizeja, zmagala vplivni posameznik in njegov denar.
Katarina Kresal se s častitljivimi leti ne (še) more ponašati je pa predsednica nekdaj najmočnejše parlamentarne stranke, notranja ministrica in celo za Slovenka leta. Njen življenjski slog in vrsta afer, ki so se ob njenem imenu pojavljale so njeno zunanjo podobo dodobra umazale, celo tako, da so jo nekateri poimenovali „gospa polomija“. In zdaj smo že bližje primerjavi med prosulo ljubljansko stavbo, kjer so se v zadnjih letih zbirali klošarji in narkomani ter zdaj že nekdanjo notranjo ministrico.
Kakorkoli že, tako za Kolizejem kot za Kresalovo bo ostala podrtija. Ljubljana bo ostala brez spomenika, Slovenija pa najverjetneje brez vlade.

Ogledali smo si film Troja, oni holywoodski z Bradom Pittom v naslovni vlogi. Bolj kot spektakel sam, me je po filmu pritegnilo razmišljanje o »šibki točki«, Ahilovi peti, ki je usodna slabost nekoga ali nečesa, navadno močnega in nepremagljivega in lahko povzroči njegov propad. Ahil s svojo nesrečno peto, ki je ni oblila voda reke, ker ga je mati držala zanjo, je simbol za usodnost, dokončnost in propad. Slavni grški bojevnik ni imel možnosti za »popravni izpit«.
Vsak od nas ima kakšno Ahilovo peto, kjer je ranljiv in šibek. Vsak se lahko na kakšnem življenjskem ovinku zlomi in pade. A veličina se pokaže takrat, ko vstane, takrat ko kljubuje in svojo šibkost premaga. Usodnosti in dokončnosti je v življenju izven bajk sicer malo, a se zgodijo in lahko se sprašujemo ZAKAJ, kot ob primeru neuravnovešenega norveškega strelca. Ta je streljal ravno v Ahilovo peto zahodnega sveta, v mlade. In to je mesto, kjer smo mehki, kjer boli, pa najsi bomo starši ali ne.
Svet po 22. juliju ni več isti, se je zapisalo nekemu komentatorju, podobno kot se je pred leti spremenil po 11. septembru. Le odgovor na omenjena zavržena dogodka bo (menda) drugačen. Kaj bi morali storiti za spoznanje, da se sveta ne da »reševati« z nasiljem?

Pa saj ne morem verjeti, kar berem… Vodja poslanske skupine nekdanje Partije, bi si želel nazaj v totalitarne čase. V tiste, kjer so se vsi vedno strinjali, kjer ni bilo opozicije, Cerkev pa je bila varno spravljena v zakristije. Kako naj si drugače razlagam užaljeno pleteničenje o tem, kako so vsi drugi krivi, njih pa nihče ne razume in nima rad. Kumer je kot Kalimero: »To je krivica!«
Če banka pridela milijonsko izgubo ali je lahko kriv delavec na blagajni? Ali je za zgubo morda kriv celo komitent banke? Ne za izgubo je vedno odgovorno vodstvo. SD bo morala pomesti pred svojim pragom in ugotoviti, da nas njihovo cincanje in nedejavnost stanejo preveč. Pahorju naj nekdo vendar že pove, da nas vsak dan, ko je na oblasti stane denar, ki ga bodo morali odplačevati naši otroci. Ne more biti za nedejanja vlade kriva opozicija. Saj vendar ne odloča. Prav tako je zelo debela tista, da je za krizo odgovoren nadškof. Kako pa? Ima kakšne vzvode državne oblasti? Po tej logiki smo tudi tisti, ki kritično pišemo o vladi, verjetno česa krivi. Vsaj tega, da jih ne ljubimo…

Krčevito pahorjansko oklepanje oblasti za vsako ceno in kumrovsko valjenje krivde na druge, se bo kot bumerang vrnilo in nekdanja Partija bo po volitvah le še obrobna strančica na slovenskem političnem nebu. Volivci smo (končno) spoznali, da zdajšnja vladajoča nomenklatura ne zna vladati. Da je nesposobna, skregana in da ji je od vsega najmanj za javno dobro. Prepričan sem, da bi četica političnih naturščikov enako uspešno vodila našo politično barko, kot jo vodi Jaz, Borut! In trmasto oklepanje oblasti v tem trenutku, ko so se nekdanji Partiji odpovedali celo nekdanji Skojevci, meni osebno pove samo to, da so njihove plače očitno dobre in se jih je treba oklepati čimdlje…
Še nekaj bi rad zapisal. Zdaj, ko je premier z aktualnimi ministri (od katerih eden že zaseda dva položaja, zdaj pa prevzema še tretjega) nadomestil odstopljene ministrice, se je pokazalo, da je vladni orkester očitno enako dober tudi, če glasbeniki igrajo več inštrumentov. Vrhunsko seveda. Zakaj bi torej prisegali na orkester, če nam Pahor z oktetom ali nonetom, lahko zaigra (politično) simfonijo…?