Politični parket se začenja pregrevati. Nekaj stvari se je že pokazalo. Predčasne volitve bodo! 4. december bo očitno pravi datum in Miklavž nam bo prinesel rezultate. Hkrati pa se že nakazuje model, ki ga že poznamo in kjer bi morali sodelujoči v predvolilnih soočenjih paziti, da svoje kože ne bodo prelahko prodali. Gre namreč za zaostrovanje kulturnega boja na ideoloških temeljih.

Novostari predsednik Zveze borcev se je tako že » dotaknil tudi "stanja duha" v Sloveniji, ki je po njegovih besedah pogojeno z "notranjo cepitvijo". Kot je dejal, je v preteklih dvajsetih letih potekala intenzivna kampanja za revizijo zgodovine, zato je pozval k "dialogu resnice". "Dejstva bomo položili na mizo in naj se izkaže, kaj je res in kaj je laž," je dejal Stanovnik.«
Zakaj rožljanje s temi temami ravno sedaj? Ker smo Slovenci še vedno razcepljeni glede te tematike in se je tako najlažje diferencirati? Morda.
Tokratna volilna kampanija se lahko izogne ideološkim delitvam in usmeri izrecno v neuspeh in nepriljubljenost Pahorjeve ekipe. Tudi tisti, ki jih sicer »preteklost ne zanima in bi radi gledali samo naprej,« imajo tokrat možnost, da zavrnejo fiasko, ki so nam ga zakuhali člani KGB koalicije.
Da se to ne bi zgodilo, pa morajo poskrbeti očetje revolucije, ki naj teme preusmerijo na polja, ki jih bolje obvladajo. Torej v ideološki boj.
Zato verjetno ni največje presenečenje, da se je ravno danes začel odkop novega množičnega grobišča na Slivniškem Pohorju. Zanimivo je, da so svojci dobili dovoljenje ravno ob tem času in ne recimo pol leta prej, saj je bila zahteva za odkop podana že pred časom. Prav tako se je pokazalo, da v grobu nista samo pričakovana zakonca, ampak je žrtev tam več…
»Predsednik komisije za prikrita grobišča, Jože Dežman, pravi: "Jaz upam, da bodo tiste redke družine, ki imajo to možnost, svoje svojce lahko pod prihodnjo vlado, kakršna koli že bo, v miru pokopale, in da bodo končno doživele tudi pomoč države, predvsem pri identifikaciji svojcev."«
Preizkušeni model torej deluje in že teče. Upajmo, da se ne bomo dali premamiti njegovim snovalcem, ki bi radi s pomočjo pregrevanja takih tem, samo zadržali svoje privilegije. Zdaj je treba delovati modro, se morda kdaj tudi ugrizniti v jezik, da bi lahko kasneje te teme usapešno rešili tudi v parlamentu. S primerno večino seveda!

V Celovcu sem se udeležil proslave ob 160 letnici Mohorjeve družbe. Veliko visokih gostov iz Avstrije in Slovenije je dajo dogodku poseben pomen. »Slavnostni govornik, sicer predsednik Mohorjeve, rektor doma Sodalitas v Tinjah Jože Kopeing je med drugim povedal, da slavijo vse tri Mohorjeve „sestrinske“ založbe Celovška, Celjska in Goriška, ki pa so se v zadnjem času znašle vsaka pred specifičnimi družbenimi zahtevami.«
Takole sem zapisal za začetku uradnega poročila, ki smo ga tudi objavili v info oddaji in na spletu. Nisem pa povedal, kaj sem pogrešal in kaj je lahko pogrešilo oko. Namreč v daljšem uvodu, kjer so pozdravili vse slavnostne goste od dveh deželnih glavarjev do več ministrov (tudi našega šolskega) in škofov, je opazno zevala praznina pozdrava gostom sestrskih družb. V Celovcu je sicer bil odposlanec Celjske Mohorjeve , ni pa bilo njenega direktorja, prav tako ni bilo nikogar iz Gorice… Da odnosi med sestrami niso najboljši se je sicer pokazalo predvsem v zadnjem času, ko so umanjkali kakšni skupni projekti. Kot je povedal Jože Kopeinig, lahko 160 letnico slavijo vse tri družbe. Zakaj torej proslave niso pripravili skupaj? So nesoglasja pripeljala do spora, krega in bojkota?
Zakaj se je direktor celjske Mohorjeve pred meseci ob slovenskem knjižnem sejmu oglasil na radiu in podrobno razložil zgodovinsko pot najstarejše slovenske založbe? Ker je prišlo do neusklajenih, morda celo solerskih akcij iz Celovca?
Razmere terjajo avtonomne pristope in vsak trg ima svoje zakonitosti. Če hočejo vse tri Mohorjeve preživeti (in vemo kako je danes s knjigami…) je pot sodelovanja verjetno boljša. Kaj bi ob tem povedali ustanovitelji škof Slomšek, Andrej Einspiler in Anton Janežič, ki so dali Slovencem največ kar so lahko, možnost da duhovno hrano v obliki knjig posredujejo ljudem? Ali ni 25 milijonov knjig, ki jih je izdala Mohorjeva neverjeten podvig za katoliško založbo, ki je nekoč Slovence naučila brati, danes pa se je znašla pred novimi izzivi? Upam, da bodo odgovorni našli prave poti za glajenje morebitnih nesporazumov in da bo vse skupaj prispevalo k dobrobiti slovenske (tudi katoliške) literature.

Slavnostni govornik Jože Kopeing

Različne oblike aktiviranja civilnih pobud s strani katoličanov, povzročajo veliko strahu pri nekaterih... Tako je do mene prišla peticija za ločitev države od Cerkve www.locitev-drzave-cerkve.org. V njej se nekateri nestrpni posamezniki na čelu z Vladom Beganom in Društvom za zaščito ustave in žrtev cerkve razglašajo za napredno orientirane in združene pod dežnikom spoštovanja 7. člena ustave RS, ki zapoveduje ločenost Cerkve in države.
Zakaj pravim, da so nestrpni? Že njihov besednjak nas preprečuje v to, sicer pa moramo vedeti, da so za vsem akcije sekte Univerzalno življenje. Univerzalno življenje je s takimi besedili navzoče v Sloveniji že dvajset let. Imajo pa različne »podskupine«. Številčno jih je malo, so pa zelo nestrpni, agresivni in delavni.
Naj se ustavim pri nekaterih izrecno neposrečenih in nedomišljenih trditvah, ki jih v omenjenem manifestu „prodajajo“.

„Države z ureditvijo, kjer so cerkve, oziroma verske skupnosti ločene od države, so poleg Slovenije tudi ZDA, Francija, Nizozemska …“ Hvala za tole opazko. Že če bežno pogledamo omenjene države opazimo, da imajo v vseh otroci verski pouk v šolah (vključno s Francijo). Predsednik Obama nastopa v govorih kot kak pridigar, javno moli (spomnite se komemoracije 11.09. v New Yorku). Slovenija je v tem primeru ne samo ločena od verskih skupnosti, ampak na nekaterih mestih celo neprijazna (da ne rečem sovražna) do njih.

„Želimo in zahtevamo, da se cerkev ukvarja z vero, v državne posle, politiko pa se nima pravice vmešavati.“ Cerkev se v politiko nima kaj vtikati. Prav. Ampak lahko pa se vanjo vtikajo njeni državljani, ki so hkrati tudi katoličani. Zato ne vidim nobenega pravega argumenta zakaj državljan Anton Stres ali državljan Ivan Štuhec ali državljan Janez Juhant... ne bi smeli kaj povedati tudi o družbenem življenju. Prav tako se o tem lahko opredeljujejo vse civilne iniciative, ki imajo v svojih programih krščanski etos in tudi posamezniki, ki se združujejo v različnih skupinah ali strankah. Kdorkoli bi to hotel preprečiti deluje v duhu totalitarizma.

„Za samostojno financiranje ima katoliška cerkev največje zasebno premoženje v Sloveniji in v svetu, zato je vsako dodatno financiranje iz proračuna ali občin nemoralno in protiustavno!“ Če smo katoličani tudi državljani imamo pravico, da od sredstev, ki jih v davkih namenjamo državi, od tega tudi nekaj dobimo za vzdrževanje kulturnih spomenikov (kar Cerkvene zgradbe večinoma so), za izobraževanje naših otrok in za opravljanje splošno koristnih dejavnosti. Prav tako verniki sami s svojimi prostovoljnimi darovi vzdržujejo župnije in veliko večino projektov, ki se tam izvajajo. Kdo bi nam to lahko preprečil in zakaj?

Med snemanji in kukanjem na zasedanje državnega zbora mi je mineval torkov popoldan. Kot so bili nekateri prepričani, da bo Pahor nezaupnico preživel brez večje težave, tako s(m)o drugi bolj previdno preštevali glasove za in proti. In se mu ni izšlo. Slovenija je brez leve vlade zaradi glasov levice (kako bo glasovala desnica smo tako in tako vedeli). Hvala vsem razočaranim levičarjem, ki so uspeli videti več, kot zgolj lastne plače v prihodnjem letu. Hvala vsem, ki so ugotovili, da je bil Pahor slaba rešitev že od vsega začetka.

Kljub temu Pahor po nezaupnici pravi: „Ne čutim nobene grenkobe. Ostajam poln vere!“ Kaj pa je zdaj to? Kakšne vere? Pahor konvertit? Nisem vedel, da je že opravil katehumenat... Zanimivo, da se na koncu odstavljeni politiki takole zatečejo v religijo in s tem na (reakcionarno) desnico. Jaz sem bil ves čas prepričan, da je nekaj religije potrebno, da verjameš taki vladi oz njenemu (zdaj že bivšemu) mandatarju. In ker se Pahor ni dal pribiti na križ, še manj pa je potem iz groba vstal, mu bo potrebno kaj več od vere, da ga bo desnica sprejela.
Ne bom se tolažil, da bodo predčasne volitve v začetku decembra, ker ne bodo, ampak kljub temu je bil prvi korak narejen. Volivci bomo na koncu vendarle povedali svoje in kar bomo povedali ne bo v korist nekdanji partiji.
PS: Pišem ženi domov, naj da v hladilnik steklenico. Nocoj bova nazdravila!

Superfinalistka mis Zemlje Monike Erjavec, izžvižgana zaradi nestrinjanja s posvojitvami otrok istospolnih partnerjev…
Je že tako, da me lepotna tekmovanja ne zanimajo preveč, poleg tega jih je v zadnjem času čisto preveč, od mis Universe, do mis domačega ribnika in najbližjih term. Poleg tega se ob tovrstnih »tekmovanjih« vedno spomnim na platinaste modrooke damice, ki si vedno želijo svetovni mir in postavljajo Evropo nekam med Irak in Južno Afriko.
Včeraj se je zgodilo nekaj čisto drugega. Na takem tekmovanju so eno izmed šestih superfinalistk povprašali nekaj tehtnega in dekle je odgovorilo iskreno, tisto kar misli. Ni doživela aplavza, pač pa nervozne proteste, vpitje in žvižge. In kakšno je bilo vprašanje? Ali podpira zakon po katerem bi lahko istospolni partnerji posvojili otroka in zakaj da oziroma ne: "Ne podpiram tega zakona. Mislim, da morajo imeti otroci očeta in mater, oziroma družba še ni pripravljena, da sprejme drugačne starše."
Ne vem, če se dobro zavedamo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ni šlo zgolj za protest in žvižge, šlo je za jasno izražen sovražni govor, ki ga je eden od predstavnikov lobija zabelil še z besedami: »To se mi zdi izredno ozko mišljenje in ljudje, kot je ona, bi se morali skiti v luknjo za nekaj desetletij."
Po novem je pri nas torej tako, da človek ne sme več izraziti svojega stališča ne da bi bil izpostavljen žaljenju. Si lahko kar predstavljamo, kako bo to lahko vplivalo na kakšno podobno izražanje stališč. Najprej se bomo ozrli naokoli in pogledali kdo nas gleda, potem pa se bomo (če nas bo gledalo in poslušalo veliko ljudi) zlagali. Morda je Moniki prav ta odgovor odnesel naslov? Ampak to še ni najhujše. Če bi imel gospod, ki je omenjeni citat izustil možnost, bi kandidatko za mis, zaradi njene izjave vrgel še v ječo. In to ne samo za malo preplašit, on bi jo dobesedno skril v luknjo za celo desetletje. Besedni delikt. Pa tukaj še ne bi končal, on bi v luknjo stlačil tudi vse podobno misleče. Teh pa je v tej deželi velika večina…
Če je homo lobi do zdaj svojo javno podobo ves čas likal in nam pošiljal sporočila, kako so oni pravzaprav strpni in lepi, nekonfliktni, nesrečni ljudje, ki si želijo le tisto, kar jim pripada, jim v zadnjem času to ne uspeva več. Na paradi »slabega okusa« (kot se je nekdo domisli), so prevladovale nestrpne parole, zdaj pa manjšina večini že odkrito grozi z zaporom in si očitno prizadeva, za onemogočanje ideoloških nasprotnikov celo na lepotnih tekmovanjih. Očitno se čutijo že zadosti močne.
Zame je Monika Erjavec sinoči več kot zmagala, postala je heroina iskrene besede. In zato bi morala dobiti veliko več kot lento najlepše. Poleg iskrene besede je dokazala tudi modrost, brezkompromisno odločnost, celo za ceno zmage. Moniki ne bo treba nositi čevljev gospoda, ki je zgoraj navedeno izjavo pospremil v javnost. Njegovi čevlji so namreč ukrojeni zelo ozko, njeno stopalo pa je zanje veliko preveč široko…