V času, ko se je v Dražgošah zbralo najtrše jedro nekdanje partijske nomenklature, se je nad Slovenijo razbohotil lep sončen dan. Starci od Stanovnika in Kučana naprej in nazaj, so spet sejali razdor in tudi po sedemdesetih letih dokazovali, da se iz zgodovine niso prav dosti naučili. Pravzaprav iz leta v leto, podobno kot Srbi, slavijo izgubljene bitke. Ja in da ne pozabim, polirajo zgodovino. Vedno več članov borčevske falange se kaže v triglavkah, kapah, ki so jih pravi partijci (tisti Stanovnikovi) sami prepovedali, ker so bile preveč Slovenske. Maškarada na teh srečanjih je torej popolna. Denarja za dostojen pokop žrtev Hude jame ni, za frajhanje betonskega kolosa na začetku Dražgoš, pa ga je bilo dovolj. In višek nedostojnosti, vpletanje dnevne politike v govore, kjer bi morali kvečjemu molčati in s sklonjeno glavo premišljati on žrtvah. Ravno pravi so govorili o hlapcih… Tisti, ki so nas toliko časa imeli za norce. Kdaj se bo slovenska država opravičila Dražgošanom za vse, kar so jim po vojni hudega storili? Za to, da so tam hoteli narediti zadrugo po vzoru ruskega kolhoza? Da jim dolga leta niso dovolili zgraditi cerkve, ki so jo kasneje zaradi davkov in različnih kazni vaščani nekajkrat preplačali?
Me poprime sveta jeza, ko se spomnim na te cvetke.
Ampak dan je bil pa izjemen. In če se niste pečali s politiko, je bilo skoraj idilično. Tole sem ujel v aparat med sv. Katarino in sv. Jakobom…

Priznati moram, da mi vloga Gregorja Viranta ni čisto jasna. Po eni strani ga obtožujejo izdajstva desne opcije, po drugi strani se ni uklonil Jankoviću. Tudi po volitvah se ni jasno opredelil glede opredelitve, Jankovića je na hitro matiral z hitro koalicijo ob volitvah predsednika parlamenta, vendar pa ni nadaljeval s povezovanjem na desni...
Dokaj jasno je le, da njegova lista, ki je bila narejena za te volitve, nima cilja sedeti v opoziciji. Gregor gre torej v vlado. In zdaj so že uskladili pobudo za vlado narodne enotnosti... Kot priznavajo celo sami nimajo veliko upanja, da bi se tako vlado lahko dobili. Zakaj torej sploh pobuda v tej smeri? Brez glavnih dveh igralcev na našem političnem parketu trenutno ni mogoče sestaviti ničesar in zelo dvomim, da bi kdo od njiju pristal na tako vlado.
Jankovića je boter Kučan poslal v volilno kampanjo zato, da bo mandatar in ne da bi igral drugo violino. To gotovo ne more biti niti v interesu Janše, saj so še vedno mogoči dogovori partnerjev, ki so podprli izvolitev predsednika parlamenta. Vlada narodne enotnosti je po drugi strani ves čas talec struj in skupin, ki so jo podprle in težko si je zamisliti, da bi taka vlada lahko dokončala svoj mandat. Janša bi na kaj takega lahko pristal samo, če bi izrecno hotel le, da Janković ne postane mandatar.
Zato ocenjujem Virantov manever zgolj kot taktično potezo, ki naj prilije nekaj olja na sicer zaradi praznikov nekoliko zastalo politično dogajanje pri nas in utrdi Virantovo vlogo v pogajanjih.

Prav nič ni reklo na temo spornega družinskega zakonika. Vse kar je storilo je, da je presodilo, da referendum ni v neskladju z ustavo. In to je vse. Konec! Nobene politične odločitve, nobenega opredeljevanja, samo utemeljitev zakaj.
Malce deplasirano tako zvenijo izjave pravnika Udeta, ministrstva za pravosodje, ministra Svetlika, Kresalove, Zalarja…, ki Ustavnemu sodišču očitajo stvari, o odpiranju vrat nestrpnosti in podobno. Všeč mi je bila Jankovićeva gesta, ki je sicer stisnjenih zob a vendarle izjavil, da podpira odločitev Ustavnega sodišča glede Titove ceste. Zdaj pa tak direkten napad na institucijo, ki je v teh dneh obeležila 20 letnico in ki ugotavlja, da je naša ustava dobra, sodobna in morda le v nekaterih delčkih potrebna osvežitev. Morda pri referendumu, ampak dokler ga imamo, moramo sprejeti tudi večinsko voljo ljudstva, saj ustava je za ljudstvo in ne obratno…
Odkod tak strah pred ljudmi? Ali ne gre šele za začetek referendumskega prepričevanja. Ko prebiram žolčne komentarje zagovornikov spornega družinskega zakonika, ki so v večini, mi ni jasno, česa se bojijo? Pa saj ga bodo nedvomno večinsko podprli.
Ne razumem, kako se lahko liberalni intelektualci, napredni avantgardisti, dika in ponos očetov in dedov, ki so nam prinesli »zlato slobodo«, bojijo »zadrtih katolibanov« ranga Primc, Rode, Stres… Pa saj ne mislijo, da bi lahko Slovenija, ki so ji tako dolgo spreminjali narodni značaj, stopila za temi »nazadnjaki?« Ali pač?
In konec koncev, ali nima nov sklic parlamenta, ki podpira sporni družinski zakonik, večine? Janković, Pahor, Virant, pogojno Erjavec? Kaj jim ne zaupajo, da si bodo že kaj izmislili, da bi zrelativizirali voljo ljudi, ki bodo očitno na referendumu sporni zakonik večinsko zavrnili? Ali pa morda ne?
Frustracije so velike. Kaj se ne bi za trenutek ustavili pri sebi in se vprašali, če pa se morda vseeno niso kje zmotili? Če morda Slovenci vseeno niso pripravljeni sprejeti vse, kar se jim prinese na krožniku, zgolj zato, ker gredo "trendi v tej smeri" in ker je to napisala zelo ozka skupinica »naprednih strokovnjakov?«
Predreferendumsko dogajanje bo iskrivo, hranite dobre argumente, jadikovanje na začetku je tako vedno jalovo…

Včasih naredimo kaj, kar se izkaže za napačno. Če smo pokončni lahko napako priznamo in poskušamo popraviti, čeprav je to včasih težko. To se najlažje zgodi na osebni ravni. Obstajajo tudi taki, ki tega ne zmorejo. Spori se tako lahko nikoli ne končajo. Morda na njih leže listje pozabe, ki pa ga malo močnejši veter razgretih strasti zopet privleče na plano…
Težje rešljivi so spori med institucijami, najtežji pa med državami. Nekatere imajo odnose že tradicionalno na slabih temeljih. Spomnimo se Turčije in Armenije in spora okoli genocida, ki še po tolikih letih ni razrešen, spomnimo Kitajske in Tajvana, pa Severne in Južne Koreje, Kosova in Srbije… Spisek se lahko poljubno širi, saj ima skoraj vsaka država, kakšno sosedo, ki ji je (bil) trn v peti.
Spori okoli zgodovine so praviloma vedno vnetišče morebitnih napetosti in pod prahom časa (skoraj nikoli) ne ugasnejo. Spomnimo se, kako so se v Iranu pretirano odzvali na holivudsko, stripovsko, filmsko interpretacijo filma 300, ki fantastično prikazuje dogodke izpred več kot 2000 let med Perzijci in Spartanci.
In tako tudi ne sme čuditi, kako se nekaj podobnega dogaja tudi danes in kaže na hladne odnose pod povrhnjico demokratičnih sprememb po padcu železne zavese. Tole je citat iz MMC-ja RTV Slo:
»Kremelj je poslal svoje sožalje dediču Kim Džong Ila, v torek pa se je umrlemu voditelju ruski zunanji minister Sergej Lavrov poklonil na severnokorejskem veleposlaništvu v Moskvi. Ob tem je zelo zgovoren podatek, da Rusija geste ni ponovila tudi Češki, ko je v nedeljo umrl njen nekdanji predsednik Vaclav Havel, ki je vodil žametno revolucijo proti sovjetski vladavini. O njegovi smrti ni bilo na spletni strani Kremlja niti besede.«
Ali ni zanimivo, kako lahko Rusi tolerirajo samodržca najbolj zaprte države na svetu, ki bi mu stežka pripisali kakšno družbeno koristnost, ne morejo pa sprejeti vloge demokrata, ki je prispeval k zlomu Sovjetskega imperija? In to kljub temu, da gre za izključno za gesto ob pokojnikovi krsti? Bi Rusi s tem priznali svoje totalitarne napake, okupacijo, oženje prostora svobode…? Morda. Kljub navidezni sprijaznjenosti z padcem železne zavese, ostajajo nekatere stvari neizgovorjene in nepozabljene.

Prvi naj že enkrat sestavijo vlado…
Drugi naj se že enkrat sprijaznijo s tem, da so izgubili volitve…
Tretji naj nosijo trenirke, če jim paše…
Četrti pa kravate…
Peti naj razmislijo o sovražnem govoru…
Šesti o tem, kako v Godničevem govoru tega ni zaznati…
In sedmi o tem, kako ga v Majerjevem je…
Osmi naj o tem veliko govorijo…
Deveti naj vlagajo obtožnice...
Deseti pa lahko vzkliknejo: »Pri nas je vse po starem…«