Včasih naredimo kaj, kar se izkaže za napačno. Če smo pokončni lahko napako priznamo in poskušamo popraviti, čeprav je to včasih težko. To se najlažje zgodi na osebni ravni. Obstajajo tudi taki, ki tega ne zmorejo. Spori se tako lahko nikoli ne končajo. Morda na njih leže listje pozabe, ki pa ga malo močnejši veter razgretih strasti zopet privleče na plano…
Težje rešljivi so spori med institucijami, najtežji pa med državami. Nekatere imajo odnose že tradicionalno na slabih temeljih. Spomnimo se Turčije in Armenije in spora okoli genocida, ki še po tolikih letih ni razrešen, spomnimo Kitajske in Tajvana, pa Severne in Južne Koreje, Kosova in Srbije… Spisek se lahko poljubno širi, saj ima skoraj vsaka država, kakšno sosedo, ki ji je (bil) trn v peti.
Spori okoli zgodovine so praviloma vedno vnetišče morebitnih napetosti in pod prahom časa (skoraj nikoli) ne ugasnejo. Spomnimo se, kako so se v Iranu pretirano odzvali na holivudsko, stripovsko, filmsko interpretacijo filma 300, ki fantastično prikazuje dogodke izpred več kot 2000 let med Perzijci in Spartanci.
In tako tudi ne sme čuditi, kako se nekaj podobnega dogaja tudi danes in kaže na hladne odnose pod povrhnjico demokratičnih sprememb po padcu železne zavese. Tole je citat iz MMC-ja RTV Slo:
»Kremelj je poslal svoje sožalje dediču Kim Džong Ila, v torek pa se je umrlemu voditelju ruski zunanji minister Sergej Lavrov poklonil na severnokorejskem veleposlaništvu v Moskvi. Ob tem je zelo zgovoren podatek, da Rusija geste ni ponovila tudi Češki, ko je v nedeljo umrl njen nekdanji predsednik Vaclav Havel, ki je vodil žametno revolucijo proti sovjetski vladavini. O njegovi smrti ni bilo na spletni strani Kremlja niti besede.«
Ali ni zanimivo, kako lahko Rusi tolerirajo samodržca najbolj zaprte države na svetu, ki bi mu stežka pripisali kakšno družbeno koristnost, ne morejo pa sprejeti vloge demokrata, ki je prispeval k zlomu Sovjetskega imperija? In to kljub temu, da gre za izključno za gesto ob pokojnikovi krsti? Bi Rusi s tem priznali svoje totalitarne napake, okupacijo, oženje prostora svobode…? Morda. Kljub navidezni sprijaznjenosti z padcem železne zavese, ostajajo nekatere stvari neizgovorjene in nepozabljene.