Vsake počitnice imajo tudi nekaj pelina. Zame je to vožnja (tja in nazaj). Če se je to v zadnjih letih z izgradnjo avtocest na Hrvaškem vsaj nekoliko uredilo, pa vseeno ostajajo določene težave. Na cestninski postaji pri Zagrebu je bila menda včeraj 30 km kolona (skoraj za v knjigo rekordov, nekaj boljši so bili Avstrijci). Še dobro da se nismo tam vračali domov.
Kljub vsemu pa smo tičali na polnem trajektu, s pokvarjeno klimo (še dobro, da je zunaj malo pihalo). Čez mejo na Jelšanah smo šli brez pretresov, vendar pa je cesta do Postojne ovinkasta in ozka. Otrokom v avtu je rado slabo. Najmlajši je na počitnicah opustil plenice in tako smo se ustavljali še za (no saj veste)… Potovanje je trajalo reci in piši osem ur. Poln delovnik.

Zvečer ob že nočni uri, smo se ustavili in oddahnili. Doma smo. Čakala nas je goveja juha, ala tašča dobre volje! In potem spanje v domači postelji. Hvala angelom varuhom za varstvo na poti. Služba, prihajam!

Včasih nas kaj dobi nepripravljene in nas pretrese. Peljal sem se z avtomobilom proti Šentvidu. Promet gost, poznopoldanski. Ko sem skušal zaviti na prednostno cesto, se mi je zdelo, da vidim droben madež na cestišču. Kot bi veter majal košček trave, ki pa se je toliko zalepil, da ga ne odtrga. Pa ni bila trava. Bila je majhna mačka. Očitno jo je povozil avto, tako da ni mogla več vstati. Kot bi ji eno tačko zmečkalo s cestiščem. Z drugo tačko je praskala po cesti in se je hotela dvigniti, pa ni šlo. Okoli nje promet, ljudje na poteh domov, ona obsojena na smrt. Nič se ni dalo storiti. Majhno življenje se je končalo.

Pretreslo me je. Bilo je tako dokončno. In tako nepotrebno. Tako spotoma, ob cesti. Potem sem se spomnil podobnega dogodka izpred let. Bila je tišina, bilo je brezveterje, a pred seboj sem videl nekaj, kar je divje poplesavalo. Kot bi se nekaj vrtelo na glavi. Prav tako je bila mačka, ki jo je verjetno avto oplazil. Divje jo je vrtelo. Spomnilo me je na kakšno grozljivko, saj je izgledalo, kot da jo je nekaj obsedlo. Zadnje noge je imela visoko v zraku, vrtelo pa jo je od glave navzgor, v divjih vrtljajih okoli lastne osi. Ves zmeden sem zavil na drugo cesto.
Potem sem se spomnil vseh ljudi, ki prav tako končajo v prometu. Prav tako nepotrebno, zaradi trenutka nepazljivosti, objestnosti, preizkušanja svojih zmožnosti in zmožnosti vozila.
Mačka ni bila nič kriva. Bila je le ob napačnem trenutku na napačnem mestu. In koliko ljudi doživi enako usodo?

Vsako leto se z otroki (vsaj) enkrat med počitnicami domenimo, da bomo vstali tako zgodaj, da bomo šli opazovat sončni vzhod. Sonce v teh dneh vzide okoli 5.50 minut, zato je treba vstati malo po peti zjutraj, se na hitro umiti, natakniti primerno obutev in je mahniti preko položne planote na drugo stran otoka. Sklepi prejšnjega večera, bi znali zjutraj hitro skopneti, ko je v postelji tako prijetno še malo pospati. Ampak oči poskrbi, da so vsi budni. Zora je že dodobra osvetlila poti, zato pri hoji ni težav, čeprav smo še nekoliko kramežljavi. Potem se ustavimo v pristanišču na drugi strani in gledamo proti dolgi gorski verigi izza katere bo vsak hip posijalo sonce. Vsak sončni vzhod je na simboličen način, novo rojstvo. Zato tako zavzeto strmimo, kdo bo prvi zagledal svetlo točko, ki se bo v naslednjih minutah spremenila v velik, okrogli hlebec, podoben siru.

In potem se zgodi. Vsi obmolknemo in gledamo ta čudež narave. To je trenutek tihe meditacije. Baterije se vidno polnijo. Vse skupaj traja le nekaj kratkih minutk, potem pa nas obsveti tista običajna svetloba. Čarobni trenutek je za nami. Vračamo se k hiši. In zdaj? Ura je še rana, do odprtja pekarne sta še dve uri. Kaj bom storili zdaj? Nekateri se odločijo za spanje, drugi odidejo do morja. Vtis jutra pa je za vse neizbrisen. In če pomislim, da se sončnega vzhoda v mestu, sploh če živiš obkrožen s stolpnicami, sploh ne da videti… potem je dopustniški čas res blagoslov. Priporočam!

Z našo mladino smo se dogovorili, da počitniških dni ne bomo pustili vnemar. Da nam čas ne bo odtekal, kar tja v tri dni. Zato smo se obrnili za pomoč v literaturo in se odločili da bomo posnemali primer očeta, ki je otrokom dal nalogo, da se morajo vsak dan nekaj novega naučiti. Lahko je to kakšna nova beseda, igra, poljubno znanje pač. In stvar deluje ne boste verjeli. Res se včasih zgodi, da otroci zvečer pred večerjo iščejo leksikon in se učijo kaj pomeni kakšna beseda, še večkrat pa jih to resno zagrabi že preko dneva.

»Danes sem se naučil kaj pomeni beseda Pax – mir.« »In kje si to zasledil?« »Na Brezjah pri stricu. Veš, Sveti Frančišek je…« Najmlajši pa se je naučil poklicati babico po telefonu. Zdaj se lahko sam dogovori, kdaj bodo šli k njej prespat preko noči. In podobno. Ja poletje ni lenarjenje, včasih se lahko ob tem naučiš več, kot v šoli!

Sta se kdaj vprašali kako bi bilo, če bi lahko stopili v ogledalo. Vse bi bilo na nek način enako, kot zdaj a vendar bistveno drugače. Hiša na levi, bi bila zdaj na desni. Ljudje, ki smo jih vajeni, bi bili zdaj drugačni, saj nam ogledalo pokaže, da so tudi obrazi nesimetrični. Nos ni vedno na sredi in če imamo sive dlake v bradi na desni, so v ogledalu na levi. Vrata bi se odpirala na drugo stran kot smo vajeni, in pot proti zahodu, bi nas v ogledalu, vodila proti vzhodu. In tu se pred nas postavljajo še neka druga vprašanja. Bi bila beseda »Da« v ogledalu še »Da«? Ali bi bila »Ad«, morda celo »Ne«?

Vse skupaj je zbir hipotez, ravno pravšnji za razmišljanje v poletnih dneh. Namreč ogledalo svet obrne samo tako, da zamenja levo v desno, ne obrne pa nas tako, kot naprimer Camera Obscura, tudi na glavo. Ja, življenje je skrivnost in tisti, ki si ga zamislil, je največja (skrivnost)!