Zjutraj smo se prebudili brez elektrike. Navadne samoumevne elektrike, na katero niti ne pomislimo, razen ko je zmanjka. Najprej budilka ni zvonila. Seveda je budilka na elektriko, povezana se z radijskim aparatom, ki je bil prav tako nem to jutro. Adijo prva poročila. »Koliko je sploh ura?«, me je prešinilo. Tudi ura (na elektriko) ni kazala časa. Pa ni bilo prav pozno, saj je naš jutranji budilec še spal. Ko se je zbudil (ne ravno dolgo po tem) je zahteval svoje mleko. Odtaval sem v kuhinjo in v hladilniku iskal mleko. Nisem ga našel, ker ni bilo luči… ne v hladilniku, ne v kuhinji. »Ker ni elektrike!«, me je srečala misel. Sklonil sem se pod klop, kjer hranimo mleko in odprl novega. Ker ni bilo prave luči sem seveda malo polil. Če bi bil kak avantgardni pisec, bi zdaj napisal, da sem zaklel, pa nisem. Mikrovalovna pečica in kuhalna plošča sta nemo sledili mojim poskusom, da bi ju prižgal, a seveda ni šlo, ker ni bilo… Končno sem se odločil, da malemu nergaču prinesem, kar nepogreto mleko, saj vendar ni bilo v hladilniku. »Pijača sobne temperature pa že mora biti v teh poletnih dneh bolj prijetna od pogrete,« sem si brundal. Žal se mali ni strinjal z menoj. »Ni dobro, pogret!«, je bil jasen. Ni preostalo drugega, kot da grem v kopalnico in natočim vroče vode iz bojlerja, ki je bil še poln in tako pogrejem mleko. Ko smo končno uredili pripetije z mlekom, je bil že čas za odhod na delo. Zobna ščetka (električna) ni delovala, zato sem moral poiskati navadno. V omarici pa je bilo temno (lučka ni svetila, zakaj že?), zato sem po nerodnosti raztresel bombažne palčke. Prav prijetno jih je bilo namesto telovadbe pobirati s tal… Končno sem se uredil. »Kave pri zajtrku ne bo«, sem ugotovil. »Bo pa v službi!« Ribe v akvariju še kar spijo... Tudi za vreme ne morem pogledati, saj se računalnik (pa čeprav prenosnik) ne more povezati na splet, kajti brezžična povezava ne deluje. Sedem v avto in zapeljem od hiše, ko obtičim v koloni. »Pa kako, saj tu ni nikoli kolone?«, mi ni bilo jasno, dokler se nisem pripeljal do semaforja, ki prav tako ni delal, ker ni bilo elektrike.
Tako zanimivo je lahko jutro, če nekaj zmanjka, na kar smo se že navadili, da je samoumevno. Res se ne zgodi velikokrat, ampak postavi te na trdna tla. Brez elektrike smo skoraj v srednjem veku.

Koča na Kriški gori, 1582m, stoji vrh Mežnarjeve senožeti na stegnjenem slemenu Kriške gore. Pred kočo je velika naravna ploščad, od koder je prostran razgled. In temu razgledu smo se danes predajali. Iz ceste Tržič – Križe – Golnik, smo zavili proti vasici Gozd in nekaj nad njo parkirali. Nato je sledil skoraj dveurni vzpon, precej v hrib. Ne vem pravzaprav zakaj smo se odločili za Strmo pot… Najmlajši Sebastjan (2 in pol leti) je hotel vso pot prehoditi sam. Navkreber mu je to skoraj uspelo, navzdol pa sem ga večji del, zaradi strmine, nosil za vratom. To občutim še zdajle, ko to pišem.
Razgled je bil res enkraten in po morju res sedejo še planine.
Le nekaj pri vsem skupaj ni »štimalo«, pa ne vem zakaj? Ko smo prišli domov, so se odšli otroci direktno iz avtomobila igrat (noret), midva z ženo pa spat… Kako bi se morala potruditi šele, da bi bili utrujeni oni in ne midva?
In še nekaj foto utrinkov.

Dopust mi še vedno hodi po malem po glavi. V zadnjem tednu sem se tam malo ukvarjal tudi z umetniškimi stvarmi. Otok, kjer letujemo nam ponuja vrsto motivov, vendar se že nekaj let posvečam naplavinam. Se pravi, da na obali pobiram zanimive kose (večinoma lesa), ki jih potem obdelam, poslikam, bodisi z barvo ali pa jih pustim kar naravne in jih le prestavim na drugo likovno ploskev.
Letos sem storil še korak naprej, saj sem klasično slikanje skoraj opustil na račun majhnih objektov, ki so nastajali. Bilo mi je v užitek, da sem se popolnoma obrnil od tega, kar večinoma slikam in sem raziskoval v drugih smereh.
Pobiral sem zanimive školjke, obrušene koščke stekla in od vremenskih neprilik skrivljene suhe veje. Nato sem jih s pomočjo lepila in barv vkomponiral v nove oblike. In kaj je nastalo? Na spodnji sliki sem združil šest fotofrafij v kolaž:
Na prvi sem odpadlo desko prebarval v morsko modro s prehodom v sinjo modro in ji s pomočjo vrvi, pripel košček lesa, ki asocira na sidro, star krščanski simbol.
Druga, osrednja slika prikazuje podobo »Ecce Homo«, ki je spomin na slike, ki sem jih delal še pred letom 1996.
Tretja, desno zgoraj je nekakšen merilnik moči vetra, saj so na različno dolgih vrvicah navezani kamni, ki se gugajo, če piha.
Levo spodaj bi bil objek, ki bi ga lahko poimenoval Mediteransko (lahko božično) drevesce. Na podstavku so prilepljeni koščki stekla, kot nekakšni biseri ali lučke, iz vej pa namesto bunkic visijo obalni kamenčki.
Sredi spodaj je na podlagi deske, ki je bila precej dolgo v morju, korenina, ki asocira na molivca ali ekspresivnega Kristusa na križu.
Desno spodaj pa še en mediteranski motiv naplavljene deske na kateri so razporejene školjke, polžki in brušeno steklo.

Popoldan bi bil danes lahko ubrano umirjen. Nekaj je k temu pripomoglo vreme, nekaj počitnice, nekaj pa dejstvo, da prideš prej domov, če začneš s službo že ob 5.h zjutraj. Tako se je vsaj zdelo. Potem pa je soproga prišla na idejo, da bi dopolnili foto albume otrok, ki jih urejava od njihovega rojstva. Takoj sem dobil »migreno«. Zaostanek odgovorov elektronske pošte, ki sem ga danes v službi uspešno rešil, je namreč pravi mačji kašelj v primerjavi s fotografijami, ki jih je potrebno urediti. Tukaj je bilo zaostanka za pet let…
Fotografije sem ves čas naročal in jih odlagal v škatle z izgovorom, da se bo že pokazal čas, ko bomo to uredili. Potem je prišel čas fotoknjig in obljubil sem si, da slik sploh ne bom več dajal v razvijanje (bolje printanje), saj je zdaj mogoče naročiti celoten album (vezano knjigo) s komentarji,ozadji… vred za ugodnejšo ceno. Da o porabljenem času in hranjenju na policah sploh ne govorim.
Ampak žena ima seveda prav. Enkrat je treba rešiti stvari za nazaj, da se lahko lotiš tistih za naprej, kajti kolikor bolj se stvari odlagajo, toliko več se jih nakopiči. Popoldne smo se tako družno usedli za mizo in začeli lepiti fotografije v albume otrok. Vsak ima svojega. Gre pravzaprav za knjigo njem, ki nastaja v prvi osebi, podkrepljena pa je z datumi in opombami. Pri štirih otrocih to kar vzame nekaj časa, verjemite. No, po dveh urah smo opravili približno eno šestino dela, kar pomeni, da bomo verjetno končali (oz. prišli na zeleno vejo) še med počitnicami. Prav lepo nam je šlo in celo »migrena« me je zapustila ob obujanju spominov na bližnjo zgodovino! Hvala ženi za (odločno) spodbudo…

Ko se vrneš iz dopusta, te najprej čakajo zaostale dolžnosti. Ena izmed njih je pisemska korespondenca, ki se je nabrala v dneh, ko te ni bilo. Elektronska, da se razumemo. Pisemske pošte je v zadnjih letih opazno manj. Uporabljam tri različne poštne predale. Ko sem seštel vso pošto, sem ugotovil, da me čaka več kot 700 sporočil. 535 sem jih danes uspel pregledati, urediti in odvečne, oz minule izbrisati. Ostalo, še čaka. Približno 20 % je bilo spam pošte, ostalo pa obvestila o prireditvah, vabila na tiskovne konference, povabila na dogodke. Čakajo še bolj osebna sporočila in obvestila. Še dobro, da je poletje in s tem zatišje. Koliko pošte bi se nabralo šele, če bi bil eden izmed »običajnih mesecev«?
Popoldne je začel padati dež. Zelo potreben je bil, saj je trava na vrtu, ob velikih razpokah v zemlji, začela rjaveti. Je to že znamenje, da se bliža jesen?