Medtem ko se v kotlinah skoraj ves dan zadržuje megla in nizka oblačnost, je v hribih sončno in jasno vreme. Po energijo in dobro voljo se torej velja odpraviti višje. In kot duha žeja po višjem, tako se nam tudi fizični metri v takih dneh zdijo, kot pohod proti primarnim izhodiščem. V človeku je želja po čistem pogledu in jasnem nebu, pa čeprav si tega vedno ne prizna. In kjer pogled daleč seže, se pokažejo resnične vrednote… Žal pa te pa niso vedno prepoznane s strani mehkužcev v naslanjačih z daljincem v roki, ki se jim ne da zapustiti tople sobe in hišne »kapelice«.

Takole zasanjan je bil pogled iz Krvavca proti Šmarni gori. Kot da pokrajina ne bi bila iz tega sveta, ampak iz kakega Tolkinovega "Gospodarja prstanov".

Očak Triglav se je kazal obsijan s soncem, mogočen in silen, kot da bi bil oddaljen le nekaj korakov...

In če je v dolini vse barve pobrala starka zima, jih je takole na pobočjih še mogoče videti. Macesni so se obarvali in odmetujejo iglice.

Neke stvari so pač stalnica. Vsako leto 28. novembra se spomnimo, da smo na ta dan leta 1994 začeli z radijskim oddajanjem. Takrat smo postali »medijski ljudje«. Kaj neki to sploh pomeni? Da te prepoznajo na ulici ali če spregovoriš? Tudi to, a to je le del zgodbe.
Danes po maši v zavodski kapeli sem starejši dami z berglami pomagal po stopnicah. Nisem se predstavil, a je vedela kdo sem. Ni okolišila, le zahvalila se je. Za vse kar delamo. »Hvala gospa, saj je to naš služba…« odvrnem, pa me takoj dopolni, da je več kot služba. Da to čuti, ko posluša. Lepo je, če pride taka pripomba s terena, od poslušalca, ki te vzame za prijatelja.

Po maši je v bilo še predvolilno soočenje. Prišli so skoraj sami prvokategorniki, Janša, Žerjav, Erjavec, Križanič, Novakova, Virant, Koširjeva… Le še slab teden dni je do volitev in postavljajo se še zadnje odločitve. Nam bo po 4. decembru bolje? Bo Slovenija zaživela bolj sproščeno in zadihala z bolj polnimi pljuči? Odgovor je podoben odgovoru o našem poslanstvu. Če želimo, da bi bilo po volitvah bolje, moramo izvoliti ljudi, ki jim politika ne bo samo »posel« ampak poslanstvo. Predvsem pa morajo oni sami vedeti, komu služijo in kakšna je njihova naloga. Če tega ni, potem je vse zaman, vse z radijskimi obletnicami vred, ostane zgolj na površju.

Tudi letos smo se odločili za ročno izdelane voščilnice. Oči je poskrbel za risbo, mamica z mladino pa za podlago, kuverte in zaščitno folijo. Mislim, da so nam kar uspele. Opazil pa sem tudi, kako družino skupno delo poveže. Vsak ima svojo majhno zadolžitev. Res drži pregovor, ki pravi, da je prava družina tista, kjer skupaj delajo…

Ko sem prišel včeraj na radio in preveril elektronsko pošto, je bilo med njimi tudi sporočilo Marjana Marinška z naslovom 1941 – 2011. Kaj naj bi to pomenilo? Odprem in najdem sliko, ki jo tudi pripenjam današnjemu zapisu in samo kratko besedilo, naj delimo spomine in misli na Marjana. Takoj sem preveril na straneh Slovenske tiskovne agencije, pa ni bilo nič objavljeno. Na strani MMC RTV pa je bila novica, da se je v 71. letu starosti poslovil kulturnik, pisatelj, zbiratelj narodnega blaga in ustvarjalec izvirnih zbirk, glasbenik, popotnik, publicist in igralec Marjan Marinšek. Pa še pred nekaj tedni je vabil v knjižnico Kozje na srečanje s Cerarjema... Zadrgnilo mi grlo...
Spoznala sva se že takoj na začetku radia, ko je izdal biografijo o Astrid Lindgren. Prinesel je še čisto svežo knjigo iz tiskarne, za silo zvezano. Klepetala sva o njem in njegovih ljubeznih do starih razglednic, Pike nogavičke, starih učbenikov... Z velikim navdušenjem je pripovedoval o tem. Tudi kasneje se je redno oglašal, mislim, da sva se zadnjič slišala v zvezi s citrarskim festivalom, ki ga je pripravljal in z „Marijankami“ s katerimi je nastopal in jih glasbeno vodil.
Marjan Marinšek je morda najbolj znan po zbiranju Gasparijevih razglednic. Ob tem je pripravil več kot 50 razstav. Skupaj z Ivanom Sivcem je izdal pri naši matični založbi Ognjišče knjigi Slovenska pravljica Maksima Gasparija. Na predstavitvi je takrat, konec leta 2006 povedal, kako se je začelo njegovo navdušenje nad starimi razglednicami, jaslicami...

Tisto kar te strese, ko odide tak človek je, da je pustil sled. Da ti ni vseeno. Marinšek je porival naprej toliko stvari, da ga ne bo mogel nadomestiti samo en človek. O tem sva se menila s „cimrom“ Seškom, ko sva obujala spomine na Marinška. Meni pa je najhuje, ker v našem arhivu nisem našel nekaterih njegovih posnetkov, vključno z oddajo Naš gost, ki sem jo prej omenil. Še dobro, da si tudi sam delam arhiv nekaterih prispevkov in sem tako vsaj našel njegov glas. Slišati glas pa je, kot bi ga priklicali v spomin... In za trenutek je bil spet tu, Kozjanec, ves navdušen nad gorenjcem Gasparijem...

Toliko stvari se dogaja, da si prav težko utrgamo čas za brezskrbno pohajkovanje v naravi. Kljub temu pa bi bilo zelo žalostno, če bi vedli vse o koncertih in gledališču, jesen s svojo barvno paleto pa bi šla mimo nas. Počasi se poslavlja, gospa. Svoje je opravila in le še ponekod je odeta v draperijo. Kjer pa je, je ta topla in vesela, polna najrazličnejših vzorcev, ki jih tudi najspretnejši tkalci ne zmorejo.
Jesen je dama, ki ji veter in mraz slačita plašč. Obilje pridelkov je pospravljeno in dan se je že močno skrajšal. Ljudje posedamo na prisojnih straneh in gledamo v sonce, ki še zna ogreti. Če vse to opaziš, si zlahka napolniš dušo z vtisi. Mi smo si jo polnili na Osolniku, kjer stoji tudi cerkev sv. Mohorja in Fortunata.