Če smo pred tedni mislili, da je državni aparat z odlikovanjem nekdanjega šefa Uprave državne varnosti, odgovornega za aretacijo četverice (Ertla), padel na samo moralno dno, smo se pač zmotili. Najnovejša cvetka poliranja lastne podobe in svojega ravnanja pred državljani je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Miran Potrč, eden od naslednikov trše prenoviteljske linije nekdanje partije, tisti za katerega opcija samostojnosti Slovenije »nikoli ni bila vredna besede«!
Morda se nam je še do pred kratkim zdelo, da gre pač za posamezne primere, ki nimajo kakih zlih namenov, vendar pa nas zadnji manevri lahko resno zaskrbijo. Naj naštejem nekaj stvari:

1. Slovenski parlament ni sprejel evropske resolucije, ki je obsodila vse totalitarizme, ampak se je z njo samo seznanil.
2. V prestolnici smo kot v posmeh izvensodno pobitim po vojni, spet dobili ulico imenovano po diktatorju Titu.
3. Slovenija ni z državno slovesnostjo obeležila okrogle obletnice padca železne zavese in prehod v demokracijo.
4. Slovenija se z državno slovesnostjo ni spomnila 20 letnice ustanovitve Demokratične opozicije Demosa, ki je zaslužen za to, da imamo samostojno in suvereno državo.
5. Gregor Golobič je v enem od časopisov razlagal, da ni samo Demos osamosvojil Slovenije in da bi se vse skupaj enako končalo, tudi če Demos takrat na bi dobil volitev.
6. Predsednik države je odlikoval zadnjega šefa Udbe, za zasluge, ki jih ima za demokratične procese. Ni pa odlikoval nikogar, ki je pri teh procesih sodeloval na strani Demosa.
7. Slavnostni govornik na državni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti je bil človek, ki je tem procesom aktivno nasprotoval.
8. Predsednik vlade se je z vsem tem strinjal, čeprav so ga polna usta politične širine.
Še bi lahko našteval, ampak je popolnoma dovolj, da pokaže brezskropuloznost politične linije, ki nas trenutno vodi. Mi očitno nismo izgubili kompasa ampak smo naročili novega. Takega z magnetom, ki pokaže smer tja, kamor krmar(ji) trenutno hočejo. Ni namreč pomembno kaj se je v resnici zgodilo, pomembno je to kako to prikažemo javnosti.
In še to bi rad zapisal, kako globoko smo v svojem revizionizmu padli. To kažejo nekateri komentarji na različnih forumih, predvsem spletnih časopisov, kjer so nekateri ob današnjem prazniku, ko se spominjamo razglasitve rezultatov plebiscita o samostojni in suvereni Sloveniji, odkrito zapisali, da se je »narod takrat napačno odločil«… Kje je danes tistih 572 novinarjev, da nam povejo, kaj je v Sloveniji danes najbolj ogroženo? Svoboda ali zgodovinski spomin?

Ni vreme tisto, ki naredi praznik.
Tudi obložena miza in
darila pri jaslicah ne.
Vse lučke na božičnem drevescu so
le medel odsev Svetlobe,
ki sveti iz Betlehema.
Zaradi nje smo srečnejši,
bolj vesli in polni upanja.
Ona naredi praznik.
Naj se rodi tudi v Tebi!

Prilagam še nekaj voščil, ki smo jih letos izdelali. Če vam je kakšen motiv všeč... ga lahko porabite!

Najbolj me je danes pretresla novica o smrti Danijela Slatineka, župnika v Dravogradu. Zjutraj smo na radio prejeli njegovo osmrtnico. Suhoparno, kakršne pač so osmrtnice…

Župnika Danijela se spominjam iz našega kolesarjenja iz Slomškove Ponikve do Št. Andraža na Koroškem. Ob povratku nazaj proti Mariboru smo se ustavili pri cerkvi v Dravogradu in bili kljub temu, da nismo bili najavljeni, deležni tople dobrodošlice. Kot pravi deloholiki smo ga takoj povlekli pred mikrofon, da nam je zaupal nekaj podatkov, svojih vtisov o Slomšku, ki sicer ni služboval v Dravogradu (zato tam tudi nismo bili najavljeni, ampak smo pot nadaljevali proti Vuzenici). Spominjam se odličnega čaja v njegovi kuhinji, psa, nemškega ovčarja, ki mu je delal družbo. Spominjam se, kako nam je povedal, da je spremljal našo pot v javljanjih preko radijskih valov, dal nam je vse na razpolago, veroučno učilnico, da smo tam lahko napisali vtise za blog, celo nekaj krepkega iz tujih krajev nam je prinesel na mizo, da se ne bi prehladili… Bil je poln življenja, dobre volje, optimizma. Nič vzvišen ali narejen, v čisto preprosti majici in ponošenih hlačah...
In tudi take, stare le nekaj več kot 50 let, Bog kliče v svoje kraljestvo. Izvedeli smo, da ga je med pripravljanjem jaslic izdalo srce. Naša pota pač niso Gospodova pota in njegov odhod je lahko samo opomin, kako ne vemo ne dneva ne ure in kako (kakor na freski v Hrastovljah) odhajajo, papeži in kralji, škofje in državniki, duhovniki in meščani, kmetje in berači…
Iskreno sožalje izražam, tudi na tak način vsem, ki mu je njegov odhod povzročil bolečino, še posebej bratu Stanislavu, prav tako duhovniku, sicer profesorju in rektorju iz Maribora.

Morda bi bilo bolje napisati osemdnevnica, ampak tako je pač uveljavljeno ime, priprave na božič. Pri nas v župniji se vsak večer zbere dokaj veliko število ljudi, ki se tudi na tak način pripravljamo na praznik. Najlepši krščanski praznik, na nek način najbolj nedoumljiv. Namreč, da se je Bog v vsej svoji nedoumljivosti rodil kot človek, se Mariji in Jožefu izročil v popolnem zaupanju. Letos namesto pridige prebiramo besedilo Branka Balažica Katjin božič, izšlo pri založbi Salve. Naj mi bo dovoljeno, da se malo obregnem ob to besedilo. Že na spletu, kjer predstavljajo knjigo, je nedoslednost. Ali je Katjin ali Kajin? Tipkarska napaka? Tako dolgo na spletu nepopravljena…?!
Drugo kar zmoti še bolj, (vsaj mene osebno) je preigravanje že nič kolikokrat slišanih in publiciranih zgodb, o beraču in otroku, o Nebeški trgovini, revnem otroku… Kje je izvirnost piscev takih besedil? Lahko rečem le, več sreče prihodnjič.
Če že spremno besedilo ni najbolj posrečeno izbrano, pa je Bogoslužje samo po sebi tako bogato, da odtehta tudi težavnost poslušanja (pre)večkrat prežvečene hrane. Vsak večer čakamo »Kralja, ki prihaja« in s tem odpiramo srca, da bodo pripravljena na Novorojenega. V naši župniji otroci po obhajilu vzamejo v roke kipa Jožefa in Marije, ki iščeta prenočišča ter svečke, in v procesiji ob petju pesmi Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem, poromajo po cerkvi. Ta prizor me vsakič znova nagovori v svoji neposrednosti. Lučice v rokah otrok opisujejo pot svetlobe v sicer zatemnjeni cerkvi. Nocoj sem si drznil ta prizor tudi fotografirati. Ni najboljši vendar pa je dovolj ekspresiven za vtis. Še sploh po tem, ko se cerkev na koncu »romanja« spet osvetli in simbolično naznanja, da se bodo kraljevanju teme kmalu začele odštevati sekunde, minute in ure!

Konec tedna nam je nasulo snega. Ne ravno veliko, ampak dovolj za preglavice v prometu, dovolj za romantične poglede skozi okno, dovolj za kidanje… Precej nizke temperature so pričarale še zvok škripanja snega pod čevlji in sapo, ki jo vidimo. Tisti otroci, ki si niso dobro navlekli rokavic so lahko občutili kako je, če ti »zanohta«, starši pa, kako je z čiščenjem lužic snega pod radiatorji. Res prava zima. In kaj je lepšega, če se cela družinica odpravi zvečer ven, na sprehod z lučkami. Noč razsvetljuje osamljena luč, ter brljivi plamen Betlehemske lučke. To je nekaj kar bi morali poizkusiti. Ker obetajo otoplitve, še več, močo, ki bo odnesla nedolžno belino v katero se je odel naš svet, bo treba pohiteti. Ne bo vam žal, kajti iz takih spominov potem črpamo moč, za tiste manj lepe dneve.