Najbolj me je danes pretresla novica o smrti Danijela Slatineka, župnika v Dravogradu. Zjutraj smo na radio prejeli njegovo osmrtnico. Suhoparno, kakršne pač so osmrtnice…

Župnika Danijela se spominjam iz našega kolesarjenja iz Slomškove Ponikve do Št. Andraža na Koroškem. Ob povratku nazaj proti Mariboru smo se ustavili pri cerkvi v Dravogradu in bili kljub temu, da nismo bili najavljeni, deležni tople dobrodošlice. Kot pravi deloholiki smo ga takoj povlekli pred mikrofon, da nam je zaupal nekaj podatkov, svojih vtisov o Slomšku, ki sicer ni služboval v Dravogradu (zato tam tudi nismo bili najavljeni, ampak smo pot nadaljevali proti Vuzenici). Spominjam se odličnega čaja v njegovi kuhinji, psa, nemškega ovčarja, ki mu je delal družbo. Spominjam se, kako nam je povedal, da je spremljal našo pot v javljanjih preko radijskih valov, dal nam je vse na razpolago, veroučno učilnico, da smo tam lahko napisali vtise za blog, celo nekaj krepkega iz tujih krajev nam je prinesel na mizo, da se ne bi prehladili… Bil je poln življenja, dobre volje, optimizma. Nič vzvišen ali narejen, v čisto preprosti majici in ponošenih hlačah...
In tudi take, stare le nekaj več kot 50 let, Bog kliče v svoje kraljestvo. Izvedeli smo, da ga je med pripravljanjem jaslic izdalo srce. Naša pota pač niso Gospodova pota in njegov odhod je lahko samo opomin, kako ne vemo ne dneva ne ure in kako (kakor na freski v Hrastovljah) odhajajo, papeži in kralji, škofje in državniki, duhovniki in meščani, kmetje in berači…
Iskreno sožalje izražam, tudi na tak način vsem, ki mu je njegov odhod povzročil bolečino, še posebej bratu Stanislavu, prav tako duhovniku, sicer profesorju in rektorju iz Maribora.