Morda bi bilo bolje napisati osemdnevnica, ampak tako je pač uveljavljeno ime, priprave na božič. Pri nas v župniji se vsak večer zbere dokaj veliko število ljudi, ki se tudi na tak način pripravljamo na praznik. Najlepši krščanski praznik, na nek način najbolj nedoumljiv. Namreč, da se je Bog v vsej svoji nedoumljivosti rodil kot človek, se Mariji in Jožefu izročil v popolnem zaupanju. Letos namesto pridige prebiramo besedilo Branka Balažica Katjin božič, izšlo pri založbi Salve. Naj mi bo dovoljeno, da se malo obregnem ob to besedilo. Že na spletu, kjer predstavljajo knjigo, je nedoslednost. Ali je Katjin ali Kajin? Tipkarska napaka? Tako dolgo na spletu nepopravljena…?!
Drugo kar zmoti še bolj, (vsaj mene osebno) je preigravanje že nič kolikokrat slišanih in publiciranih zgodb, o beraču in otroku, o Nebeški trgovini, revnem otroku… Kje je izvirnost piscev takih besedil? Lahko rečem le, več sreče prihodnjič.
Če že spremno besedilo ni najbolj posrečeno izbrano, pa je Bogoslužje samo po sebi tako bogato, da odtehta tudi težavnost poslušanja (pre)večkrat prežvečene hrane. Vsak večer čakamo »Kralja, ki prihaja« in s tem odpiramo srca, da bodo pripravljena na Novorojenega. V naši župniji otroci po obhajilu vzamejo v roke kipa Jožefa in Marije, ki iščeta prenočišča ter svečke, in v procesiji ob petju pesmi Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem, poromajo po cerkvi. Ta prizor me vsakič znova nagovori v svoji neposrednosti. Lučice v rokah otrok opisujejo pot svetlobe v sicer zatemnjeni cerkvi. Nocoj sem si drznil ta prizor tudi fotografirati. Ni najboljši vendar pa je dovolj ekspresiven za vtis. Še sploh po tem, ko se cerkev na koncu »romanja« spet osvetli in simbolično naznanja, da se bodo kraljevanju teme kmalu začele odštevati sekunde, minute in ure!