Vsako leto, takole na začetku, so trgovine zaprte, na vratih pa piše: inventura. Trgovci popišejo vse stvari v trgovini in pridejo do resničnega stanja stvari. Koliko so res prodali, koliko imajo v skladišču še zalog ali kaj manjka...?
Nekaj take inventure naj bi si privoščil tudi vsak posameznik. Ni potrebno „zapreti štacune“, ampak le pogledati vase, presejati dogodke, oceniti kako je bilo, kaj smo pogrešali, na kaj smo lahko ponosni. Tak inventurni pogled prav gotovo pripomore k bolj uravnoteženemu pogledu na življenje. Tako bodo pravi dogodki zamenjajo naše občutke, ki nas lahko tudi prevarajo. Tisti, ki so si ob tem še kaj zabeležili, so v prednosti pred onimi, ki se zanašajo samo na svoj spomin, a nič zato, tudi spomin šteje. In zakaj sploh to početi? Ali ni življenje najlepše, če ga le živiš in pustiš, da te samo napiše? Je, vendar pa nas življenje včasih preseneti, prav tako nismo vedno take volje, da bi se lahko zanašali na spontanost. Prepričan sem da nam take oporne točke pri reagiranju lahko pomagajo. Zato inventuro priporočam vsakomur.
Vsaki inventuri pa sledi tudi pogled naprej. Če nam dogodki, ki so zaznamovali naše leto za nami, pomagajo opredmetiti tisto, kar se je zgodilo, pa nam načrti za naprej pomagajo, da ne živimo brezciljno. Ravno v pomanjkanju jasnih in odgovornih življenjskih načrtov, prepoznavam velik problem, ki se odraža v medosebnih odnosih, družbeni aktivnosti, izpolnjevanju življenja. In življenje je veliko več kot samo hlastanje za užitki ali polnjenje želodca.
Življenje je odgovornost, v njem igramo glavno vlogo! Ste se včasih ustavili in ugotovili, da vse nekako polzi iz rok? Da je preveč stvari na katere nimate vpliva? Pa ga res nimate, ali ga le ne želite ali morete imeti?
Cilji, ki si jih postavljamo, morajo biti realno dosegljivi. Ni treba da so veliki, kolosalni. Uživati moramo v majhnih stvareh. Morda ste si že dolgo želeli prebrati neko knjigo? Oditi na potovanje? Vzeti kakšno soboto za potep v neznano? Lepo bi bilo letos zgladiti kakšno nesoglasje in si prizadevati, da ne bi prišlo do kakšnega novega... Morda bi se odločili, da boste eno uro dneva, ki ste jo do zdaj preživeli pred televizorjem in bili zaradi tega večkrat slabe volje, oblikovali drugače? Morda je čas, da začne peti v zboru, saj ste si to vedno želeli, le čas še ni bil pravi? Bi se morda začeli kako družbeno udejstvovati? Pri kakšni dobrodelni ustanovi? Možnosti je res veliko. Ena ali več od njih čaka tudi tebe. Ne pusti, da te življenje napiše, ti ga napiši!

Vse službeno za to leto sem postoril! Veliko se je nabralo v zadnjih dneh. Je že tako, da smo nekateri narejeni za zadnjo minuto…
Tako sem že pripravil oddajo naš gost za soboto 2. januarja, ko bomo gostili pianistko Sonjo Pahor, pripravil sem radijsko adaptacijo naše Božičnice, ki bo na programu za tretji sveti večer, 5. januarja, obiskal sem ekipo sodelavcev v Martjancih in hkrati imel tudi radijsko katehezo v živo z nadškofom Turnškom, posnel Kulturne utrinke in Koledar pireditev…, zadnji dan leta, na silvestrovo, pa sem prost. Doma za naše palčke in ženo, brez službenih obveznosti.
Kaj bomo počeli? Nič velikega ne bomo načrtovali. Naj se samo pokaže. Vem, da bomo zvečer s prijatelji, da bo vsak podaril del sebe, svoje enkratnosti, talentov, zato da nam bo skupaj lepo. Na koncu bomo nazdravili in voščili. Nekaj kasneje pa še slavljenki, ki ima prvega januarja rojstni dan.
Naj ne bo preveč načrtov, naj se kaj tudi čisto spontano pokaže.
Tako kot se mi kaže želja za leto 2010: tako lepo naj bo, kot je bilo leto, ki se poslavlja!

Proti večeru so nas obiskali koledniki. V naši župniji postaja koledovanje navada. V času med božičem in Gospodovim razglašenjem, se mladi fantje, navadno ministranti, odpravijo po hišah, prepevajo koledniške pesmi, voščijo blagoslovljene praznike in nabirajo darove za misijone. Veseli smo jih bili, škoda da se niso za dalj časa ustavili. Le toliko, da so zapeli, na podboj napisali njihov anagam, se slikali in na kratko poklepetali. Še nobene dobrote niso vzeli. Na moje vprašanje, so nam le zaupali, da pa jih pri vseh hišah niso sprejeli. »Mi ne rabimo tega!«, jim je nekdo zabrusil. In kaj rabijo taki ljudje ob sklepu leta? Mar si ne želimo vsi predvsem miru? Naklonjenosti in solidarnosti? Nekatera srca tudi v nežnih trenutkih praznikov ostanejo zakrknjena. Kakšna škoda. Kaj potem delijo svojim družinam? To vsekakor ni bila lepa lekcija iz strpnosti.
Kakorkoli že, tukaj pripenjam fotografijo, ki naj tudi vam pove, da je ohranjanje in obujanje starih navad nekaj žlahtnega, nekaj prijetnega, kar ljudi v okolju kjer živijo, povezuje. Še več, kar jih dela okolju pripadne!

In še njihovo voščilo v avdio obliki:

Že nekaj dni razmišljam o dveh trditvah, ki sta obe resnični, vendar pa druga drugi nasprotujeta… »Vsak je nadomestljiv«, je prva, druga pa: »vsak človek je enkraten in neponovljiv«.
Prva teza govori o tem, da se svet tudi trenutek ne ustavi, ko se za nekoga ustavi vse. Pravzaprav nas je sodobni svet naučil, da moramo vse, kar je slabotno in nekoristno umakniti iz očesa javnosti. Ne, da tega ne bi bilo, le skrito je za takimi ali drugačnimi zidovi bolnišnic, domov za ostarele… Tudi naloga ali funkcija, ki jo posameznik opravlja na svetu, z njegovim odhodom, le lahno zaniha in dobi potem v novi osebi nov zagon (če je uspešna)… Tako imamo varljiv občutek, varljiv pogled na svet, ki mu je del skrit.
In kako potem to uskladiti s trditvijo, da je vsak enkraten in neponovljiv? Čudež narave, z vsemi enkratnimi talenti, zanimanji, pogledi in nazori, za nekoga življenjsko usoden in če odide, potem v drugemu zazeva velika praznina, ki je nihče drug ne more nadomestiti v taki meri?
Verjetno je odgovor čisto preprost, kot so tudi vsi odgovori na temeljna vprašanja eksistence, sorazmerno preprosti (kot npr. deset zapovedi). Namreč vsak je nadomestljiv v širšem družbenem kontekstu, nenadomestljiv in neponovljiv pa na osebnem. Vsak človek sestavlja delček celotne družbe, kjer je le delček, vijak, ki se nekoč iztroši in ga nadomesti drugi. Z tem segmentom navadno ne naveže osebnih stikov, ampak le širše. Po drugi strani pa je vsak posameznik povezan z osebnimi skupinami, kjer se razgali in osebno naveže. Člani teh skupin, navadno družin, dobri prijatelji, ga poznajo in cenijo zaradi njega samega, ne zaradi funkcije, ki jo opravlja, ali koristi, ki jo imejo od njega. Seveda velja tudi obratno, da ga ne cenijo zato, ker ga poznajo…in tudi tu trditev o enkratnosti zdrži.
Ob koncu leta, ko se oziram nazaj, se sprašujem, če je porabniška logika zmagala v naših odnosih ali nas čaka čas nove ekonomije?

Namenjena je vsem tistim, ki ste kdaj uživali v fiziki, še bolj pa tistim, ki niste nikoli, a ste si vsaj želeli vedeti nekaj o njej. Šolska fizika zna biti prav dolgočasna, sploh ker je nevarno blizu matematike in s tem računanja, različnih formul itd. Še posebej postane dolgočasna, kadar je učiteljici dovolj že teoretična razlaga, za poskuse in demonstracije pa ji zmanjka časa, volje in sredstev.
Zdaj pa si predstavljate, da pridete na uro fizike, kjer je teorija omejena na minimum, vse ostalo pa so ravno poskusi in demonstracije. Od velikih ogledal in igre z milnimi mehurji, do fakirske postelje in statične elektrike. Seveda tudi z teoretično razlago, da ne bo pomote, le formule so nam bile prihranjene. Dve uri sta minili kot bi mignil, celo našemu dvoletniku, ki več kot pol urice ne zdrži, ne da bi kje začel delati škodo, da ga ne bi na stranišče ali pa da bi postal nevzdržno lačen.
Znanost je lahko zabavna, nam sporoča hiša eksperimentov, celo veliko bolj kot pa kakšen doktor znanosti (npr Artur Štern)!