Že nekaj dni razmišljam o dveh trditvah, ki sta obe resnični, vendar pa druga drugi nasprotujeta… »Vsak je nadomestljiv«, je prva, druga pa: »vsak človek je enkraten in neponovljiv«.
Prva teza govori o tem, da se svet tudi trenutek ne ustavi, ko se za nekoga ustavi vse. Pravzaprav nas je sodobni svet naučil, da moramo vse, kar je slabotno in nekoristno umakniti iz očesa javnosti. Ne, da tega ne bi bilo, le skrito je za takimi ali drugačnimi zidovi bolnišnic, domov za ostarele… Tudi naloga ali funkcija, ki jo posameznik opravlja na svetu, z njegovim odhodom, le lahno zaniha in dobi potem v novi osebi nov zagon (če je uspešna)… Tako imamo varljiv občutek, varljiv pogled na svet, ki mu je del skrit.
In kako potem to uskladiti s trditvijo, da je vsak enkraten in neponovljiv? Čudež narave, z vsemi enkratnimi talenti, zanimanji, pogledi in nazori, za nekoga življenjsko usoden in če odide, potem v drugemu zazeva velika praznina, ki je nihče drug ne more nadomestiti v taki meri?
Verjetno je odgovor čisto preprost, kot so tudi vsi odgovori na temeljna vprašanja eksistence, sorazmerno preprosti (kot npr. deset zapovedi). Namreč vsak je nadomestljiv v širšem družbenem kontekstu, nenadomestljiv in neponovljiv pa na osebnem. Vsak človek sestavlja delček celotne družbe, kjer je le delček, vijak, ki se nekoč iztroši in ga nadomesti drugi. Z tem segmentom navadno ne naveže osebnih stikov, ampak le širše. Po drugi strani pa je vsak posameznik povezan z osebnimi skupinami, kjer se razgali in osebno naveže. Člani teh skupin, navadno družin, dobri prijatelji, ga poznajo in cenijo zaradi njega samega, ne zaradi funkcije, ki jo opravlja, ali koristi, ki jo imejo od njega. Seveda velja tudi obratno, da ga ne cenijo zato, ker ga poznajo…in tudi tu trditev o enkratnosti zdrži.
Ob koncu leta, ko se oziram nazaj, se sprašujem, če je porabniška logika zmagala v naših odnosih ali nas čaka čas nove ekonomije?