Proti večeru so nas obiskali koledniki. V naši župniji postaja koledovanje navada. V času med božičem in Gospodovim razglašenjem, se mladi fantje, navadno ministranti, odpravijo po hišah, prepevajo koledniške pesmi, voščijo blagoslovljene praznike in nabirajo darove za misijone. Veseli smo jih bili, škoda da se niso za dalj časa ustavili. Le toliko, da so zapeli, na podboj napisali njihov anagam, se slikali in na kratko poklepetali. Še nobene dobrote niso vzeli. Na moje vprašanje, so nam le zaupali, da pa jih pri vseh hišah niso sprejeli. »Mi ne rabimo tega!«, jim je nekdo zabrusil. In kaj rabijo taki ljudje ob sklepu leta? Mar si ne želimo vsi predvsem miru? Naklonjenosti in solidarnosti? Nekatera srca tudi v nežnih trenutkih praznikov ostanejo zakrknjena. Kakšna škoda. Kaj potem delijo svojim družinam? To vsekakor ni bila lepa lekcija iz strpnosti.
Kakorkoli že, tukaj pripenjam fotografijo, ki naj tudi vam pove, da je ohranjanje in obujanje starih navad nekaj žlahtnega, nekaj prijetnega, kar ljudi v okolju kjer živijo, povezuje. Še več, kar jih dela okolju pripadne!

In še njihovo voščilo v avdio obliki: