15. januarja bo minilo eno leto, kar pišem radijski blog. Beseda sama mi ni najbolj pri srcu zato sem pisanje poimenoval Zapisi. V tem času jih je nastalo slabih tristo o zelo različnih temah. Predvsem o tistih, kjer sem hotel izraziti svoje mnenje ali zabeležiti vtis, ki se mi je porodil. Ugotovil sem, da beseda prav zlahka steče in da mi zvečer, ko navadno pišem, zlepa ne zmanjka snovi.
Kaj torej lahko zapišem po enemu letu? Kdo prebira moje pisanje? Pravzaprav ne vem! To je prva ugotovitev. Vem koliko obiska je imel posamezen zapis, poznam IP računalnika potencialnega bralca, vsake toliko časa me kdo pobara in pove, kaj si o zapisanem misli… in to je skoraj vse.
Statistika, ki jo vzdržuje program radijskega bloga pove, da se branost povečuje, da se pozna vzpostavitev nove radijske strani in da se pozna, če je kakšen zapis uvrščen med bloge različnih blogerskih »časopisov«. Vsekakor pa je obisk takšen, da je v prihodnje potrebno tudi spletni publiki ponuditi del pozornosti, ki jo sicer prvenstveno namenjamo »klasičnim« radijskim poslušalcem.
Že v začetku se mi je postavilo vprašanje, koliko naj bom odkrit v pisanju, da bo le to dovolj iskreno, a hkrati ne preveč osebno. Rekel sem si, da lahko zapišem vse za čemer stojim in kar mi ni nerodno povedati v vsaki družbi! In tega se držim!
Drugo vprašanje, ki sem si ga postavil že na začetku, je bilo vprašanje dolžine. Ker splet že po naravi ne prenese dolgovezenja, je bilo samo vprašanje kako kratek naj bo zapis? Sprva sem mislil, da toliko, kot bi lahko povedal med radijskim programom, a se je kasneje izkazalo, da vendarle kaže biti kako vrstico daljši.
Gotovo pa sem se uštel pri misli, da mi bodo zapisi pomagali pri živem radijskem programu. Saj mi, da ne bo pomote! Sem in tja iz zapisov sestavim tudi kak politični komentar, a to je vendar precej manj, kot sem na začetku mislil. Kdaj pa kdaj zabeležim kak dogodek prav z mislijo, da jo bom povedal med programom, pa se kmalu izkaže, da jo podam drugače, večkrat skrajšano, morda celo v dveh ali treh delih… Vsaj tričetrtine zapisanega pa pravzaprav nikoli nisem povedal v eter. To je zelo zanimiva ugotovitev o kateri bom še razmišljal.
Zdaj pa je treba končati, ker sem že prestopil mejo primerne dolžine. Izbrati moram še eno fotografijo. In danes o slikah sploh še nisem rekel nobene. Pa (morda) jutri.
Kategorija: "osebno"
Popoldne smo šli v Mini teater. V novo imentno gledališče na Križevniški ulici, tik zraven Križank. Tam pravkar poteka krajši festival Koledovanje in koledniški običaji. Gre za tematiko, ki nam je kristjanom še posebej blizu, zato me je poleg predstave zanimalo tudi koliko ljudi je prišlo v gledališče. Direktor gledališča Robert Waltl mi je v pogovoru, ki sva ga imela pred dnevi za radio povedal, da je ta festival nadaljevanje raziskovalnega dela, iskanje podobnosti z evropsko lutkovno tradicijo vezano na biblijsko tematiko, ter ohranjanje premične kulturne dediščine. Ogledali smo si predstavo praških lutkarjev, gledališča Buchty a loutky (Buhtlji in lutke) z naslovom Angelček Tonček. Kljub temu, da je bila predstava v češkem jeziku, so otroci celo šolsko uro zavzeto sledili dogajanju na odru. Nismo razumeli vsega, ampak dovolj, da nam je bilo lepo. Celo najmlajšemu še ne triletniku, ki pa sem ga moral resnici na ljubo, enkrat podkupiti z bombonom…
Tudi z obiskom sem bil kar zadovoljen, čeprav pa sem pogrešal družine z otroki. Največ je bilo strokovne publike, nekaj pa tudi sladokuscev kot mi. Festival traja še celo nedeljo, vstopnine ni… kaj bi ljudem še morali ponuditi, da bi prišli pogledat nekaj lepega? Toliko jadikujemo, da v gledališču ne moremo videti (razen velikih izjem) krščanskih tem. Jadikujemo, da ni avtorjev, ki bi o tem pisali... Vendar, če pa se zgodi, da pride nekaj tudi za našo dušo na oder, pa se niti toliko ne potrudimo, da bi to podprli in s tem pokazali da smo prepoznali "luknjo" na tem področju.
Da tega ne pokažemo lahko pomeni dvoje: ali nam je vseeno ali pa da smo tako daleč od kulture, da ni nobene potrebe, da bi kaj takega obstajalo? Trdno upam, da nič od tega, ampak da je šlo le za splet neugodnih vremenskih razmer, ki jim lahko pripišemo tako »pišmevuhovsko« vedenje!
Danes ga pa kar mede. Sneg seveda. In sploh ga ni malo. Takole kažejo uradni podatki za 8. januar ob 19. uri:
Višina snežne odeje:
Kredarica 265
Lisca 41
Kočevje 35
Let. J.Pučnika Lj. 32
Rateče 30
Ljubljana 29
Slovenj Gradec 28
Novo mesto 25
Črnomelj 25
Let.Cerklje obKrki 19
Celje 18
Let. E.Rusjana MB 13
Murska Sobota 8
Kar dobro ali ne? In zgleda, da bo ponoči še kar padalo.
Mi smo jo popoldne, ko so otroci opravili z obveznostmi, mahnili v bližnji gozd. Snežna idila pod lučmi javne razsvetljave se nam je zgodila. Kepanje, vriskanje, skakanje v cevec, mavžanje, sneg za vratom… vse to smo skusili. Najbolj pa jim je bilo všeč, ko smo se domov odpravili po poti, kjer pred nami, v tem snegu, ni hodil še nihče. Pri tem nam je pomagala baterija, ki sem jo vzel s seboj, saj tam seveda ni bilo luči. Je že tako, da so otrokom navadno najbolj všeč in si najbolj zapomnijo, tiste stvari, ki jih sploh ne načrtujemo…
Sprehod, ki ga navadno opravimo v pol urice se je podaljšal na debelo uro, pa še potem skoraj niso hoteli domov. Le obljuba, da nas čaka vroč čaj je zalegla. Prilagam še foto dokumentacijo, ki pokaže, da smo sredi prave zime! (Fotografirati pa ni bilo prav nič enostavno!)
»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« Lk 2, 1-7.
V navedenem citatu iz Lukovega evangelija je izjemno veliko podatkov, ki dogajanje umeščajo v konkretno zgodovinsko okolje. Vemo, da je bil cesar Avgust rimski vladar med letoma 27 pred Kristusom, do 14 po Kristusu. Znano je tudi ime uspešnega cesarskega uradnika Kvirinija, ki je bil v času, ko naj bi se Jezus rodil, že na tako visokem položaju, da bi lahko izvedel popis prebivalstva. Danes vemo, da se je menih Dionizij Mali, ki je v šestem stoletju preračunal leta, do Kristusovega rojstva, od katerega štejemo leta v krščanskem svetu, zmotil za (najverjetneje) šest let. Napaka glede na takratne vire in možnosti res ni velika, vendar pa danes vemo, da je kralj Herod, ki igra v prvih dveh poglavjih Lukovega evangelija pomembno vlogo, umrl že 4 leta pred letom nič. Jezus se je moral roditi vsaj še kako leto pred njegovo smrtjo, saj je pred Herodovo jezo, Jožef z Marijo in detetom bežal v Egipt…
Spomnimo se na pojav zvezde, ki je Modre pripeljala do kraja, kjer je bil Jezus rojen. Že astronom Kepler je izračunal, da se je prav v teh časih zgodilo srečanje dveh planetov, Jupitra in Saturna v znamenju ribe. Nekateri govorijo o konjunkciji Jupitra in Saturna, ki se vsakih 257 do 258 let tako približata, da sestavljata na nebu znamenje ribe; oba planeta sta se srečevala dvakrat tudi v Zodiakovem znaku rib v 5. do 6. stoletju pr. Kr. Leta 7 pr. Kr. sta se oba planeta kar trikrat približala, da sta sestavila na nebu to znamenje. V tistem letu je bilo na nebu več neobičajnih nebesnih pojavov…
Kakorkoli že, znamenje prihoda Jezusa Kristusa, je resnično obstajalo in bili so ljudje, ki so ga prepoznali. To so bili prvi Jezusovi pristaši. Za kralja in Odrešenika so ga prepoznali še preden je bil rojen. Ali so bili trije in ali jim je bilo res ime Gašper, Miha in Boltežar pravzaprav sploh ni pomembno, važno je, da so dopustili, da je v njihovo življenje stopil Otrok, ki je Božji sin!
Pa jih je konec. Praznikov namreč. Otroci so si pripravili torbe, ošilili barvice, zamenjali zasušene bombice v nalivnikih… Šola in vrtec kličeta.
Kot sem že napisal, smo ob teh praznikih pripravili božično igro. Zadnja dneva smo z njo tudi »gostovali«. Prijazno so nas sprejele Marijine sestre v Štepanji vasi. Igrico so si ogledale skupaj s starejšimi za katere skrbijo v tamkajšnjem domu ostarelih. Zgodba govori o tem, kako se naši krstni zavetniki odpravijo v Betlehem. Stopijo s fersk v cerkvi in iščejo Novorojenega, da se spet rodi v njihovem srcu. Na poti proti Betlehemu, srečajo Jožefa in Marijo, ki nista dobila prenočišča. Pokažejo jima hlevček in vsak po svojih močeh pomagajo, da bi se Jezus vendarle dobrodošel rodil v našem svetu…
Kaj naj zapišem drugega kot to, da je lepo razveseljevati druge. Prinašati besedo upanja tistim, ki jo radovoljno sprejmejo in jim tudi na tak način podaljšati praznike. Tako še bolj začutiš, da vsaj toliko kot daš, tudi prejmeš. Hvala, sestre!