15. januarja bo minilo eno leto, kar pišem radijski blog. Beseda sama mi ni najbolj pri srcu zato sem pisanje poimenoval Zapisi. V tem času jih je nastalo slabih tristo o zelo različnih temah. Predvsem o tistih, kjer sem hotel izraziti svoje mnenje ali zabeležiti vtis, ki se mi je porodil. Ugotovil sem, da beseda prav zlahka steče in da mi zvečer, ko navadno pišem, zlepa ne zmanjka snovi.
Kaj torej lahko zapišem po enemu letu? Kdo prebira moje pisanje? Pravzaprav ne vem! To je prva ugotovitev. Vem koliko obiska je imel posamezen zapis, poznam IP računalnika potencialnega bralca, vsake toliko časa me kdo pobara in pove, kaj si o zapisanem misli… in to je skoraj vse.
Statistika, ki jo vzdržuje program radijskega bloga pove, da se branost povečuje, da se pozna vzpostavitev nove radijske strani in da se pozna, če je kakšen zapis uvrščen med bloge različnih blogerskih »časopisov«. Vsekakor pa je obisk takšen, da je v prihodnje potrebno tudi spletni publiki ponuditi del pozornosti, ki jo sicer prvenstveno namenjamo »klasičnim« radijskim poslušalcem.
Že v začetku se mi je postavilo vprašanje, koliko naj bom odkrit v pisanju, da bo le to dovolj iskreno, a hkrati ne preveč osebno. Rekel sem si, da lahko zapišem vse za čemer stojim in kar mi ni nerodno povedati v vsaki družbi! In tega se držim!
Drugo vprašanje, ki sem si ga postavil že na začetku, je bilo vprašanje dolžine. Ker splet že po naravi ne prenese dolgovezenja, je bilo samo vprašanje kako kratek naj bo zapis? Sprva sem mislil, da toliko, kot bi lahko povedal med radijskim programom, a se je kasneje izkazalo, da vendarle kaže biti kako vrstico daljši.
Gotovo pa sem se uštel pri misli, da mi bodo zapisi pomagali pri živem radijskem programu. Saj mi, da ne bo pomote! Sem in tja iz zapisov sestavim tudi kak politični komentar, a to je vendar precej manj, kot sem na začetku mislil. Kdaj pa kdaj zabeležim kak dogodek prav z mislijo, da jo bom povedal med programom, pa se kmalu izkaže, da jo podam drugače, večkrat skrajšano, morda celo v dveh ali treh delih… Vsaj tričetrtine zapisanega pa pravzaprav nikoli nisem povedal v eter. To je zelo zanimiva ugotovitev o kateri bom še razmišljal.
Zdaj pa je treba končati, ker sem že prestopil mejo primerne dolžine. Izbrati moram še eno fotografijo. In danes o slikah sploh še nisem rekel nobene. Pa (morda) jutri.