Popoldne smo šli v Mini teater. V novo imentno gledališče na Križevniški ulici, tik zraven Križank. Tam pravkar poteka krajši festival Koledovanje in koledniški običaji. Gre za tematiko, ki nam je kristjanom še posebej blizu, zato me je poleg predstave zanimalo tudi koliko ljudi je prišlo v gledališče. Direktor gledališča Robert Waltl mi je v pogovoru, ki sva ga imela pred dnevi za radio povedal, da je ta festival nadaljevanje raziskovalnega dela, iskanje podobnosti z evropsko lutkovno tradicijo vezano na biblijsko tematiko, ter ohranjanje premične kulturne dediščine. Ogledali smo si predstavo praških lutkarjev, gledališča Buchty a loutky (Buhtlji in lutke) z naslovom Angelček Tonček. Kljub temu, da je bila predstava v češkem jeziku, so otroci celo šolsko uro zavzeto sledili dogajanju na odru. Nismo razumeli vsega, ampak dovolj, da nam je bilo lepo. Celo najmlajšemu še ne triletniku, ki pa sem ga moral resnici na ljubo, enkrat podkupiti z bombonom…
Tudi z obiskom sem bil kar zadovoljen, čeprav pa sem pogrešal družine z otroki. Največ je bilo strokovne publike, nekaj pa tudi sladokuscev kot mi. Festival traja še celo nedeljo, vstopnine ni… kaj bi ljudem še morali ponuditi, da bi prišli pogledat nekaj lepega? Toliko jadikujemo, da v gledališču ne moremo videti (razen velikih izjem) krščanskih tem. Jadikujemo, da ni avtorjev, ki bi o tem pisali... Vendar, če pa se zgodi, da pride nekaj tudi za našo dušo na oder, pa se niti toliko ne potrudimo, da bi to podprli in s tem pokazali da smo prepoznali "luknjo" na tem področju.
Da tega ne pokažemo lahko pomeni dvoje: ali nam je vseeno ali pa da smo tako daleč od kulture, da ni nobene potrebe, da bi kaj takega obstajalo? Trdno upam, da nič od tega, ampak da je šlo le za splet neugodnih vremenskih razmer, ki jim lahko pripišemo tako »pišmevuhovsko« vedenje!