Vsak ima kako travmo iz otroštva. Moja je gotovo povezana z zobozdravniki. Nisem jih maral kot otrok in to se mi pozna tudi danes.
Spominjam se, da sem verjetno še kot predšolski, moral na široko odpreti usta in potem mi je zobozdravnica zvrtala luknjo tako globoko in tako boleče, da se mi je zdelo, kako je sveder gotovo pogledal skozi čeljust. Ni čudno, da sem zobozdravnico naslednjič dodobra pogrizel in si je, reva, morala izpirati rano v umivalniku. Nič ni pomagalo, če je šla mama z mano, usta so ostala zaprta in niti obljube daril niso nič pomagale.
Ne vem natanko, kako smo kasneje urejali zobozdravniške preglede, ampak nekaj smo že morali urediti, saj imam skoraj v vsakem zobu plombo. Ostali pa so slabi občutki in kot rečeno, od vseh zdravnikov najmanj maram zobarje.
Tako sem odlašal in odlašal s pregledom in ko se mi je končno odlomil del zoba, sem vedel, da se bo počasi vendarle treba pripraviti na zobni pregled in posledično vrtanje, brušenje, drgnjenje, poliranje in vse kar sodi zraven. Vmes se je upokojil še moj zobar in poiskati je bilo treba drugega, potem pa čakati na datum.
Nelagodje je ostalo. Že kak teden prej sem se presedal ob misli na široko odprta usta in aparate, ki ti jih nataknejo, da držiš usta odprta. Ko je prišel dan D, sem nervozno pohajal po hiši, vsaj trikrat sem si umil zobe. »Je to res nujno?« sem se spraševal. Avtobus je bil kar prehitro pred zdravstvenim domom. Stopnice. Vrsta. Čakanje. Neke stvari se pač ne spreminjajo. Končno me pokličejo. Doktor je mlad in prijazen, sestra me hoče nasmejati, jaz pa kisel in nerazpoložen za šale. »Kaj bo dobrega?« me pobarata. Sedim sključen in trd na stolu in razmišljam ali naj odprem usta. Nekatere stvari se res ne spreminjajo. Še preden začne doktor natikati sveder, imam že vse roke bele od stiskanja s prsti. Če bi imel stol ročaja, bi ju verjetno izpulil. Možakar za masko me začudeno gleda in verjetno ugotovi, da primerek, ki sedi pred njim, ni ravno sproščen. »Bi injekcijo?« »Bi« zamomljam.
Ko prime, se začne. Nič ne čutim, odlično! Zgornjo desno dlesen imam čisto omrtvičeno. Saj bo kar za zdržat. Doktor natakne nekakšno objemko in polni luknjo. Sledi ponovno brušenje in sredi vrtanja, mi začne trzati ustnica. Ne morem je umiriti.
Zdravnik klepeta s sestro in vešče ordinira v mojih ustih. Še malo pa bo konec. Z očmi iščem uro in odštevam, koliko časa sem že na stolu. Končano je. Oddahnem si. Vstanem. Desnega lica ne čutim in tako se ne morem niti vljudno smehljati, ko me hecata. Samo da je in da se lahko odpravim. Globoko zadiham, ko stopim na mrzli zrak. Noge me same nosijo proti postaji, jaz pa razmišljam, da se neke stvari nikoli ne spremenijo zaradi nečesa, kar se nam je zgodilo še v mladosti, mi pa tega nismo predelali.
