Sveti Jakob mi kar ne gre iz glave. Izkoriščamo zadnje dneve pred spremembo vremena in… iščemo barve. Tik pred sončnim zahodom je najlepše. Vse se obarva v rdeče tone in skoraj bi pomislil, da smo sredi septembra in ne v januarju. Žal magični trenutek ne traja dolgo, morda 10 minut. Potem se sonce poslovi in zarja oznanja, da je dneva nepreklicno konec. Že tako nizka temperatura se še spusti in dobro je treba stopiti, da se človek ogreje. Kljub mrazu pa greje obogatena notranjost. Kdor hoče res videti, se mora potopiti v globino. Vtisi s povrhnjice se izmijejo, kot umazanija pod vodo…

Izjemen pogled na levo in desno, sv. Jakob pa kot kralj na hribu...

Zlato rdeča jesen sredi trde zime...

In še portret na travi, ki jo zobljejo plameni zahajajočega sonca...