Prijatelj je tisti, ki ostane, ko vsem se že mudi…, pravi besedilo neke pesmi. Nekaj je na tem. Na prijatelja se je moč zanesti in ga prositi za uslugo tudi v trenutkih preizkušnje. Nekatera prijateljstva smo ohranili še iz otroštva. Sam imam vsaj tri prijatelje s katerimi smo bili skupaj še v vrtcu, eden je poročna priča. Zanimivo, da se srednješolska in fakultetna prijateljstva niso bolj obdržala. Bržčas so bila bolj strokovne narave. Ne rečem, da kdaj ne srečam kakega sošolca a težko bi mu rekel kaj več kot znanec, pa čeprav smo skupaj preživeli marsikatero uro.
Značilno je, da vsako življenjsko obdobje prinese nove znance in kolege, ki lahko postanejo tudi prijatelji. To je največkrat odvisno od skupnih stičnih točk, ki jih prepoznamo med seboj. V zadnjih letih so to skupni interesi in otroci. Če se med njimi splete prijateljstvo, je tudi za starejše mnogo lažje.
Prijateljstvo je kot pajčevina po kateri plezamo in na njej tvorimo kroge.
Zelo važno pa je skrbeti za prijateljstva, da ne zamrejo. Kot rože jih je treba zalivati, se z njimi pogovarjati, jih negovati, potem zacvetijo. Če ne, ovenijo. In v nas se naseli praznina, ki je sprva ne opazimo. A kljub temu vsak prijatelj ima košček nas in mi košček njega. Življenju bi nekaj bistvenega manjkalo brez prijateljev.