Ko je v Ljubljani še hladno in diši po zimi, se v toplih krajih že čuti pomlad. Na otok sva jo ubrala z očetom, da opraviva običajne pomladanske opravke. Kako prav sva naredila, se je pokazalo šele pri prihodu.

Zima, ki je minila, je bila hladna, kot je tudi najstarejši prebivalci ne pomnijo. Ladja ni vozila celih osem dni, kar pomeni, da jim je zmanjkovalo tudi kruha, ki to zimo prihaja od drugod. Kaj bi se zgodilo, če bi slučajno potreboval zdravnika, prepuščam vaši domišljiji…

Pri prihodu sva torej naletela na posledice izjemno hladne zime. To se naprimer vidi na največjem pomarančevcu na otoku, ki se je posušil in ne vem, če se bo še obrasel. Prav tako je oljke in oleandre na izpostavljenih deli enostavno požgalo. Kjer ljudje ne živijo stalno pa so se pojavile tudi težave na infrastrukturi. Ko sva prižgala hidrofor, se je ta sicer oglasil, vode pa ni bilo. Zmrzal je tudi tu naredila svoje.

Črpalko smo danes s pomočjo prijaznih domačinov (dvakrat) popravili. Zdaj vse deluje. Kmetijska dela so opravljena, obiski pri znancih prav tako. Nad vsem pa sije prijazno pomladansko sonce, ki že kliče. Klicu sonca pa se velja odzvati…