Postni čas je del cerkvenega leta, ko naj bi bolj poglobljeno živeli svoje krščanstvo. Postni čas je čas odpovedi, molitve, duhovnega poglabljanja. Jezus sam nam na tem mestu prihaja naproti v odlomku iz Matejevega evangelija, 6. poglavje.

Zanimivo je, da se začne z miloščino. Jezus najprej govori o miloščini, se pravi o odnosu do bližnjega. Bližnji je prvi, ki ga moramo opaziti v postnem času. In ne samo opaziti, mu stopiti naproti s konkretnimi dejanji. Jezus na prvo mesto postavlja odnose med ljudmi. Med nami. Miloščina je v tem smislu mišljena na dva načina, najprej na način, da tistemu, ki je v potrebi dam tisto, kar mu kot človeku pripada. To so darovi, ki jih posedujem, a niso »moji«, so mi le dani naposodo, kot umnemu gospodarju. Miloščina pa je v postnem smislu mišljena tudi kot tisto, kar dejansko sam potrebujem, a se temu odpovem iz ljubezni. Gre torej že za duhovno vajo.

Jezus na drugo mesto postavi molitev, se pravi odnos do Boga. V molitvi na samem, v tihoti srca, se Bogu izročimo. Ne z množino besed, ampak v zaupanju, da dobri Oče že vnaprej ve, kaj mislimo povedati ali prositi. Ni smisel molitve, da govorimo o Bogu in o njem razmišljamo. Smisel molitve je, da se pustimo nagovoriti. Da znamo prisluhniti, Božji nagovor spoznati in se po njem ravnati.

Na tretjem mestu Jezus omenja post. To ni post, ki ga ljudje opazijo po našem obličju, ki se spreminja, pač pa je post odpovedi stvarem, ki nas odvračajo od Boga. Post je torej duhovna vaja »pogleda onkraj« sebe. Da spoznamo na katerih mestih smo šibki in utrdimo svojo voljo. Današnji čas je velikokrat mehkužni čas, ko trdne volje sploh ne zmoremo. Zdaj je pravi čas, da o tem razmislimo in preverimo, čemu se lahko odpovemo. Zaradi bližnjega, Boga in sebe.

40 dni je pred nami. Bomo po njih boljši?