Prav danes je kolega odšel na morje, drugi pa se je včeraj vrnil s polnim košem lepih vtisov in spominov. Prav prijetno smo kramljali in poslušali še čisto morske prigode. Kljub temu, da se september nezadržno bliža je poletje še tu!
Res je, še je tu, morje je še toplo, ceste polne tujih prikoličarjev, plaže natrpane s turisti, le meni nagaja spomin. Nikakor se namreč ne morem spomniti, kje so že tisti morski dnevi... Kot da so že celo večnost za mano, pa čeprav je od dopustniških dni minilo šele dobre tri tedne. Toliko stvari se je že zgodilo vmes, da se je dopust enostavno odmaknil. Kot da je bil že davno. Še dobro, da so tu fotografije, ki nostalgično obujajo spomine. S pogledom pobožam sliko, ki sem jo zabeležil in postane mi toplo. Neka posebna milina se razlije po telesu.
Tudi spomin je treba negovati. V nasprotnem primeru se odrečemo lastni preteklosti. Jaz pa imam tako rad dneve, ki so zapisani v duši (kot bi rekel moj prijatelj Janez Medvešek)!

Še enkrat o Sinjem vrhu. Tokrat le link semle:

Kdor je veliko na cesti, še bolj občuti, kaj pomenijo vsakoletna dela na naših cestah: dolge kolone, posebej takrat, ko se na dopust odpravljajo, ali pa iz njega vračajo, turisti. Na to smo že navadili, zato od doma pač odidemo prej in upamo, da bo čimprej minilo. Saj ceste vendar popravljajo zaradi nas... To je pač tolažba.
Nekaj drugega pa je neumnost, ali morda nesposobnost, ali neznanje. Ne vem kako še lahko imenujem novico, da spet zapirajo Tomačevski rondo, zaradi preplastitve. Takole piše na spletni strani Prometno informacijskega centra:
„V Ljubljani bo do 23.8. do 5. ure zjutraj zaprto krožišče Tomačevo zaradi preplastitve cestišča.“
Kaj ga niso ravno urejali? Ali ni bil Tomačevski rondo zaprt za promet do začetka avgusta? Vmes so ga preuredili, tam postavili semaforje, itd? In potem so ga dober dan pred velikim odprtjem „gladiatorskih“ Stožic odprli? In zdaj ga spet zapirajo zaradi preplastitve? Ne vem, kdo tukaj ni resen in za kakšne igrice v ozadju gre. Dejstvo pa je, da ali asfalt ni bil dobro položen, ali ni ustrezal standardom, ali pa so morali nedokončana dela na silo prekiniti zaradi odprtja novega stadiona. Vsak teleban ve, da postavitev gradbišča stane, da stane vsak nov projekt, ki se ga lotimo, zato je najceneje, če izkoristimo pravi trenutek in dela na gradbišču predvidimo in zaključimo do konca.
Pa pustimo stroške ob strani (čeprav me kot radovednega zanima, kdo jih bo plačal), zamislimo se nad tem, kaj delajo z nami in kako se sploh pretirano ne razburjamo.
Cestni inšpektor je na tem mestu prepovedal demonstracije tovornjakarjev. Zakaj? Res zaradi (ne)varnosti?
Cestarji že drugič v mesecu dni opravljajo enako delo na enaki lokaciji. Zakaj?
Zakaj se mi zdi, da je v obeh primerih, za vsem skupaj dolga senca našega župana?

In bili smo: kje?

Tam kjer pogled s poti izgleda takole.

Kjer je sredi travnika spomenik nekomu, ki je umrl leta 1926.

Kjer lahko otroci takole brezskrbno pohajkujejo po travi.

Kjer je na pobočju ljubka starinska cerkvica.

To je seveda...? Romarska cerkvica sv. Hieronima pod Nanosom. Na tej fotografiji pogled nosi po Vipavski dolini proti Čavnu. Gre za zelo lep, eno dobro uro in pol dolg, sprehod od izhodišča pri Lovski koči, kjer lahko parkiramo avto, ki smo ga pripeljali po serpentrinasti cesti iz Podnanosa. Takoj, ko se prebijemo čez gozd, se nam ponudijo prekrasni pogledi na Vipavsko dolino in daleč proti morju, celo do Benetk. Od cerkvice je le še pol ure vzpona do Nanosa, kjer je tudi točka Slovenske planinske transverzale.

Matjažev zapis o kolesarjenju do Višarij me je navdušil in tako smo se večji člani družine naložili v avto, na streho avtomobila (hvala Jure!) naložili kolesa in jo mahnili do Mojstrane. Tam smo parkirali in se nato podali po kolesarski poti D-2 do Italije. Samo pohvalim lahko traso, okolico, urejenost poti, ponudbo ob poti in seveda izjemne poglede na gore. Za kakšnega bolj resnega kolesarja, se pot nadaljuje še naprej v Italijo in Avstrijo, vendar pa smo se mi odločili samo za traso do meje in potem za vztrajne še vzpon v Planico. Tudi vožnja v skupini se je kar obnesla. Vozili smo sicer počasi, v tempu najpočasnejšega, ampak tudi tako se klešemo kot družina, da se znamo prilagoditi, razumeti drugega in ga podpirati. Zelo priporočam.

Po trasi stare železnice, pred Gozd Martuljkom.

Pogled proti Planici.

Le še nekaj sto metrov do italijanske meje.