Tek je za nami. Otroka sta bila odlična. Vtisi so enkratni. Vsi smo zadovoljni. Tako bi na kratko lahko strnil vtise. Vmes je bilo malo krize, kot bi bil danes ne najboljši pritisk, tako da, vsaj meni, ni bilo lahko teči. Ampak konec dober vse dobro, predvsem tudi zato, ker je to enkratna prireditev, ko Ljubljano zasedejo tekači. To so tisti, ki dajo nekaj na svoje zdravje, ki se ne ustrašijo napora in ko se kolona pomika pred teboj, se zaveš, da gre res za množično gibanje.
In kako smo se držali? Naš enajstletnik je bil najhitrejši. Progo je pretekel s časom 54.07. Trinajstletnica je v cilj pritekla s 56.11, oči pa s 56.36. Trma me je na koncu gnala naprej.
Kljub temu pa me je tekaška mrzlica prevzela še drugič v istem dnevu. In sicer, ko smo pred hišo spremljali tiste, ki so tekli na 21 oz 42 km. Kar milo se mi je storilo in v trenutku sem pozabil na svoje tekaške težave. Kar pridružil bi se jim, pa čeprav je bilo 10 km že za mano. Prepričan sem, da bomo prihodnjič spet tekli skupaj.

Še pred začetkom.

Na cilju.

Navijamo ob progi.

Kar najbolj skušamo izkoristiti zadnje jesenske dneve. Toliko barv je naokoli, še sploh če jih izpostavi sonce. Listje vseh barv in oblik, kot da dežuje z dreves. Veter ga nosi in če se pokaže še sonce… kot bi rekel Janez Medvešek, podoba raja.
Po jesenskih stezicah smo se odpravili v mesto. Takači smo prevzeli štartne številke in čipe, za jutrišnji tek. Na 15. ljubljanski maraton je letos prijavljenih 19.700 tekačev, kar je izjemna številka. Vesel sem, da bomo jutri tudi mi poleg.

Dve doživetji mi rojita po glavi. Zgodili sta se v teh dneh. Nič ju ne povezuje, samo presenečenje…
1. S kolesom sem se peljal iz tiskovne konference v mestu. Pred Moderno galerijo, nasproti Trubarjevega spomenika, sem na tleh ob košu opazil smeti. Izgledalo je sveže razmetano. Ob košu zagledam dva vrana (vran je zadnje čase zelo veliko, ste opazili?). Namenoma pišem v moškem spolu, ker je bilo njuno početje… deško pobalinsko. Prvi je sedel na robu koša in se sklanjal v notranjost in od tam s kljunom, spretno metal ven smeti. Drugi kompanjon ga je s tal, tako se je vsaj zdelo, spodbujal pri nečednem početju. Ob tem sta se, tak je bil vtis, zelo zabavala. Ni kazalo, da sta lačna, nista brskala za ostanki hrane, ampak sta okoli metala papirnate odpadke. Presenetilo me je, saj je bil prizor podoben kakšni komični risanki. Skoraj sem prepričan, da bi se, če bi se lahko, smejala…
2. V avtu peljem otroka v likovno šolo. Prometna konica je in avtomobili se ustavljajo. Ob nasprotni strani zagledam koledarja, ki pelje proti meni. Mlajši moški, študentske starosti, nekoliko zanemarjen, neobrit, v nevpadljivi obleki. Vozi rumeno kolo, ki je že videlo boljše čase. Pogled se mi verjetno sploh ne bi zaustavil na njem, če se ne bi v nekem trenutku… pokrižal. Z veliko odločno kretnjo. V naslednjem trenutku sem opazil, da se peljem mimo kapelice in že mi je ušel iz vidnega polja. Streslo me je od presenečenja. Tolikokrat se peljem po tej poti, a se ob Božjem znamenju nisem še nikoli pokrižal, tisti nepoznani mladenič pa mi je s svojo kretnjo izprašal vest…
In take stvari se dogajajo vsak dan, le da smo slepi zanje. Drobni delčki življenja so, ki navidez nimajo nič skupnega s političnimi, ekonomskimi, službenimi ali domačimi problemi. Tako majhni in nepomembni so, nepretenciozni v svojem bistvu, a kljub temu žlahtni.

Avtorica ilustracije je Marija Prelog.

Tršar se je rodil leta 1922v Dolenjskih Toplicah. Od leta 1937 do začetka vojne je obiskoval slikarsko šolo pri Božidarju Jakcu, ki mu je ocenjeval risbe in grafike ter mu svetoval, kako nadaljevati. V gimnaziji je z risbami opremil tudi knjigo pesmi Franceta Balantiča.
Maturiral je leta 1940, ob izbruhu druge svetovne vojne v Jugoslaviji pa se je aprila 1941 prostovoljno javil v kraljevo vojsko, s katero je poraz dočakal v Zagrebu.

Ustaši so ga skupaj s soborci internirali v taborišče v Zagrebu, kjer je prvič izkusil grozote taborišč. Po vrnitvi iz taborišča se je vpisal v risarsko šolo k Francetu Goršetu.

Kasneje so ga Italijani internirali in ga zaprli v taborišče Gonars, kjer je ostal zaprt do italijanske kapitulacije. Med bivanjem v taborišču je grozote internacije upodobil v mnogih risbah in grafikah.

Po vojni se je odpravil na Koroško, odkoder je bil vrnjen v taborišče v Teharjah, kjer je ostal do 28. avgusta 1945. Med svojim bivanjem v taborišču ga je udbovski častnik Miran Tratnik rešil gotove smrti, ker je videl njegove slike iz Gonarsa in ga je dal premakniti iz barake C, ki je bila nekakšna »čakalnica« za likvidacije, v barako B.

Po vrnitvi se je po Jakčevem posredovanju vpisal na Akademijo za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju A. Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine.

Sodeloval je na mnogih skupinskih razstavah in bienalih doma in na tujem ter imel več kot 50 samostojnih razstav. Kot umetnostni zgodovinar in teoretik pa je objavljal v revijah Sodobnost, Sinteza, Dialogi, za radio in televizijo pa je pripravljal problemske scenarije s področja likovne umetnosti.

V šestdesetih letih se je začel ukvarjati z likovno teorijo, kritiko in literaturo. Napisal je več knjig: potopisov, zgodb za otroke, likovnih razmišljanj, esejev, črtic in pesniško zbirko. Napisal je tudi več monografij slovenskih slikarjev in kiparjev. Je avtor prve monografske študije o slikarstvu Jožeta Tisnikarja (1972) in knjige Vasilij Kandinski - slikar in teoretik: Rojstvo abstraktne umetnosti (1997).

V zadnjih letih je raziskoval temne lise naše polpretekle zgodovine in pri založbi Nova Revija objavil knjigo Dotik smrti, s katero je opisal svoje trojno taboriščno življenje med in po drugi svetovni vojni. Kljub temu, da je bil po osamosvojitvi tudi nagrajen (1993 Jakopičeva nagrada), in odlikovan (1996 pa častni znak svobode RS) se je vedno čutil zapostavljen in zaznamovan zaradi svoje preteklosti. O tem je tudi spregovoril v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete:

In še moji spomini nanj. Takoj v začetku našega delovanja sem ga naprosil za oddajo o Stanetu Kregarju. Prišla sta oba z ženo. Po snemanju sta odšla na Brezje. Potem sva se srečala na likovni koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu, pa ob izzidu njegove knjige Dotik smrti. Z njim sem imel oktobra 2002 tudi oddajo Naš gost, iz katere sta zgornja prispevka. Zadnjič sem bil pri njemu pred kakima dvema letoma, ko se je preselil k "tamladim". Tam je imel tudi atelje, ki mi ga je po pogovoru z veseljem razkazal. Vedno se mi je zdel človeško topel in poln dobrih nasvetov. Zdaj se je pridružil množici fantov, ki jih je srečno preživel za 65 let. Odšel je na njihovo snidenje nad zvezdami...

Le še teden dni je ostalo do 15. ljubljanskega maratona. Priprave so v »ciljni ravnini«. Letos sta bila v igri dva načrta. Po prvem, naj bi šla največja otroka z ženo na rekreacijski tek (10km), jaz pa na mali maraton (21km). Med tekaškimi pripravami smo ugotovili, da žena še ni pripravljena za tak napor (kljub vsemu je še na porodniškem dopustu) in tako je obveljal načrt št. 2. Ker se nama z ženo zdi zelo pomembno, da otroke navajava tudi na resno športno udejstvovanje, sva sklenila, da se jaz odpovem malemu maratonu in raje podprem s tekom otroka. Starejša je lani 10 km pretekla v 55 minutah, kar je bil za 12 letnico zelo soliden rezultat.
In kako gredo priprave letos? Sem kar malo v depresiji, saj me oba mlada maratonca kot za malico prehitevata in gledam jima le v podplate… O rezultatih pa bom še poročal.