Tek je za nami. Otroka sta bila odlična. Vtisi so enkratni. Vsi smo zadovoljni. Tako bi na kratko lahko strnil vtise. Vmes je bilo malo krize, kot bi bil danes ne najboljši pritisk, tako da, vsaj meni, ni bilo lahko teči. Ampak konec dober vse dobro, predvsem tudi zato, ker je to enkratna prireditev, ko Ljubljano zasedejo tekači. To so tisti, ki dajo nekaj na svoje zdravje, ki se ne ustrašijo napora in ko se kolona pomika pred teboj, se zaveš, da gre res za množično gibanje.
In kako smo se držali? Naš enajstletnik je bil najhitrejši. Progo je pretekel s časom 54.07. Trinajstletnica je v cilj pritekla s 56.11, oči pa s 56.36. Trma me je na koncu gnala naprej.
Kljub temu pa me je tekaška mrzlica prevzela še drugič v istem dnevu. In sicer, ko smo pred hišo spremljali tiste, ki so tekli na 21 oz 42 km. Kar milo se mi je storilo in v trenutku sem pozabil na svoje tekaške težave. Kar pridružil bi se jim, pa čeprav je bilo 10 km že za mano. Prepričan sem, da bomo prihodnjič spet tekli skupaj.

Še pred začetkom.

Na cilju.

Navijamo ob progi.