Danes je v evangeliju zgodba o Zaheju. Bil je majhne postave, a Jezusa je hotel videti. Zato je splezal na drevo in tam čakal nanj. Zaključek poznamo.
Tudi mi smo mnogokrat v vlogi gledalca. Stopimo do vhoda v muzej in se malo razgledamo. Gremo s prijateljem na srečanje, kamor nas je povabil in gledamo. Peljemo se z avtomobilom in opazujemo, če vidimo prometno nesrečo, zmanjšamo hitrost, da bi bolje videli. V trgovinah se pomikamo od izdelka do izdelka in izdelke primerjamo, čeprav vemo, da jih ne bomo kupili. Tudi na vrata cerkve pridemo in opazujmo. Malo iz radovednosti, malo iz zvedavosti…
In tako se nam v življenju prav lahko zgodi, da ga ves čas samo opazujemo in nikoli prav ne zaživimo. Da smo samo opazovalci, namesto da bi bili glavni igralci. Nekje nas mora nekaj zdramiti, morda nas čaka celo Jezus in nas vabi z drevesa, saj mora danes »obedovati pri nas«. Potem se lahko marsikaj zgodi. Lahko se spremenimo in odplujemo na globoko…

Takole piše danes Dnevnik:
»Odkritja potrjujejo domneve: Pri Mostecu najverjetneje največje morišče v Sloveniji
Mostec - Pri sondiranju lokacije domnevno največjega prizorišča povojnih pobojev v Sloveniji na poljih, imenovanih Osredki, so prišli do savskega nasipa in zaradi nastopajočih državnih praznikov za nekaj dni prekinili delo. Vodja sektorja za vojna grobišča pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marko Štrovs, ki sondiranje vodi in nadzira, pravi, da so dozdajšnja odkritja v celoti potrdila ustna pričevanja starejših prebivalcev Mosteca. Območje, kjer so pokopane žrtve, je še večje od prvotnih domnev, da se razteza na dolžini 120 metrov, okostij pa je tam nedvomno več kot 2000. V razvpiti Hudi jami so jih doslej odkrili 720.«

Spet imamo potrjeno novo lokacijo množičnega grobišča. Prav je, da se ravno pred prazniki zopet povprašamo, kakšen je naš odnos do umrlih. Koliko je napredovala naša kultura od kamene dobe, od časov, ko so začeli naši predniki pokopavati svoje umrle? Prav po grobovih lahko lociramo stopnjo kulture naših prednikov, pa naj so živeli še na drevesih ali v jamah. In v našem času? Koliko ljudi nima groba? Koliko svojcev njihove izgube ni moglo odžalovati? Potem pa še ideje kot je tale:

»Jaz predlagam, da se ureditev prikritih grobišč ustavi za nedoločen čas in prestavi v neko nedoločeno prihodnost, ko bomo Slovenci morda zreli, da se soočimo s svojo preteklostjo. Zdaj očitno nismo in razkritja teh grobišč sprožajo samo nove delitve in novo sovraštvo na tej podlagi.«

Kaj res ne zmoremo toliko dobre volje, da bi se soočili s svojo preteklostjo? Ne moremo pietetno pokopati mrtvih? Tukaj sploh ni na mestu ugibanje o krivdi. Spomnite se Antigone. »Kosti brata Polinejka kličejo, da jih nekdo pokoplje.« In taka odkritja nam pridejo ravno v tem času, ko smo na to še posebej občutljivi. Ali ni to kot znamenje, da je že enkrat treba odkopati vse pobite in jim nakloniti grob? Tisto najosnovnejšo človeško gesto pokopa? Kako je mogoče, da se še po tolikem času, ko je bilo odkritih toliko novih stvari o polpreteklem času, še vedno ne moremo zediniti vsaj o tem, da je čas, da pokopljemo svoje mrtve? Nič drugega.

Čas kostanja me spomni, da smo v visoki jeseni. Mraz že pritiska, vino zori in ob popoldanskih obiskih mestnih središč diši po kostanju. Tega je v zadnjih dneh dobila slana, zato je še posebej »sladek«. Vedno, ko se spomnim na najlepša »kostanovanja«, mi pride na misel ogenj, ki ga je stric zakuril ob zidanici. Tam smo nato na žico natikali kostanj in ga ovitega na debelejšo palico, pekli nad ognjem. Navadno je bilo to v času, ko je sonce ravno zahajalo in kazale so se prve zvezde. In mošt, ki smo ga pokušali, je še bil v kombinaciji s kostanjem… »nebeški«.
Zato me vedno ob kostanju prime nostalgija. Spomnim se ljudi, s katerimi smo pekli skupaj in jih več ni, spomnim se brezskrbnih mladostnih let. Spomin odtava…
Ob kostanju imamo, kot berem, tudi dobro primerjavo o inflaciji v zadnjih letih. Nekoč 100 in 150 tolarjev, danes 2,5 in 3,5 evra… Pa sami preračunajte, kakšna je razlika.
Kolega Aleš Čerin pravi, da je kostanj »energetska bomba«, ki mu pomaga pri njegovem projektu 1€ na dan in ga imajo rade tudi divje svinje…
Kostanj smo včeraj družinsko nabirali na Dolenjskem. V gozdu je že hladno, še sploh ko se sonce skrije. Vendar pa je kostanja še precej. Nabirali smo ga vsi od najstarejšega dedka, do najmlajšega triletnika. Tudi tisti, ki ga pravzaprav sploh ne jedo. Zakaj? Zaradi družbe in strasti po iskanju. Kostanj se namreč skriva v ježicah in pod listi. S paličico je treba odgrniti suhe liste, ki prijetno zašuštijo in pogledati na tla. »A, tule je!« Kasneje smo ob zakurjeni peči modrovali, da je najslajši tisti kostanj, ki ga sam nabereš.

Mislim, da vsi Slovenci (vsaj velika večina) okoli prvega novembra poromamo na pokopališča. To je stara navada, ki nam da vedeti, da so tudi pokojni del nas, da se jih spominjamo in jih pogrešamo. Ne bom se spuščal v to, da se nekateri na svoje pokojne in njihova zadnja počivališča spomnijo samo enkrat na leto, ali na to, da nekateri še vedno ne vedo, kje bi svojcem lahko prižgali svečko in položili cvet.
Tokrat bi rad pohvalil pobudo, ki opozarja na (pre)veliko ekološko obremenjevanje naših pokopališč s plastičnimi svečami. Res je lahko pogled na »reko luči« na Žalah za otroke navdihujoč, vendar pa za tem ostajajo madeži voska na tleh in tone plastičnih odpadkov, ki jih potem pristojne službe odvažajo na smetišča. Vprašati se velja, koliko sredstev gre dobesedno v zrak in ali lahko s svečami (pre)napolnjen grob komu »koristi«? Morda naši nečimrnosti?
Zato v zadnjih letih oskrbniki, predvsem manjših pokopališč, spodbujajo, naj se namesto za ogromne množine sveč in rož, ki so podobno kratkega diha, sredstva raje nameni v dober namen. V časih ekonomske krize lahko vsak evro, ki ga ne spustimo v zrak, nekomu oprijemljivo koristi. Pa ni potrebno niti, da gredo naši darovi preko posrednikov, lahko jih izročimo sami. Če verujemo v posmrtno življenje in v to, da so pokojni z nami, potem jim veliko več kot sveče, koristijo naše molitve in sv. maše, ki jih darujemo v njihov namen.
Skratka poti je veliko. Vem, da se letos in verjetno še kakšno leto naprej, ne bo dosti poznalo, ampak nekje je treba začeti in vedno se začne pri sebi. Zato se bom letos potrudil, da bo ob prazniku Vseh svetih na našem družinskem grobu, gorela kaka sveča manj kot običajno in da bo kdo od potrebnih pomoči, imel kak evro več.

Še vedno sem z mislimi pri ljubljanskem maratonu. Tudi zato, ker imam pred seboj listič z Maratonskim loncem. Najbolje, da kar prepišem za kaj gre…

Živimo tekoče, zdravo, za zabavo!
Maratonski lonec
Potrebujemo malo vztrajnosti in kondicije,
začinimo s ščepcem trme, aromo dobre volje,
Dodamo malo energije, moči in sproščene napetosti,
vse skupaj zmešamo z 21 oziroma 42 km, kolikor zmoremo,
malo preden postane prevroče, da ne zakuhamo, ne pregorimo,
elegantno z nasmehom končamo, takorekoč smo v cilju – zmaga.
Tekaška nebesa.
Želimo, Vam lahko samo še – dober tek.
Recept je zelo preprost,
Če slučajno ne uspe, poskusite znova.
Bolečina mine,
ponos ostane.
Recept vkup dali – Vitezi Dobrega Teka,
Štiriindvajseti vinotok, leta stavkovnega 2010

Listič z napisom so nam včeraj pred hišo, ko smo navijali za tekače izročili prijazni kuharčki tekači. Vitezi. Ko, sem danes nekaj bolj prebiral napisano, sem ugotovil, da imajo tudi svojo spletno stran in da so pravzaprav zelo zanimiva druščina, ki jih družita tek in humor. Opazil sem jih že lani, a so se letos modificirali. Tekli so s kuhovnicami, predpasniki in delili letake. Odlično ni kaj. Napor in humor. Vitezom teka čestitke za idejo. Bila je opažena.