Klarise so najstrožji ženski kontemplativni red pri nas. V Nazarjah in zadnja leta v Dolnicah pri Ljubljani imajo svoji postojanki. Življenje za zidovi v zaprti skupnosti in nočna molitev od polnoči do dveh zjutraj, strogi red, zapovedani posti, molitev, spokornost, molk, delo... to so njihove posebnosti. Vsaka izmed sester preživi v molitvi vsaj osem ur dnevno, sicer pa sestre skrbijo za neprekinjeno adoracijo pred Najsvetejšim. Obiskali smo jih v Nazarjah in bili spet presenečeni nad njihovo vedrostjo, odprtostjo in paradoksalno, nad svobodo, ki jo živijo zaprte med zidovi. Nisem bil prvič pri njih, pa me kljub temu vedno znova premakne njihov vprašanje, kdo je pravzaprav bolj svoboden, one za zidovi, ali mi zunaj njih? „Nekateri nas pomilujejo in mislijo, da smo se zaprle v najhujši zapor in se odpovedale vsemu lepemu, življenju in ljubezni ... Velika zmota je to! Izbrale smo življenje, večno Življenje...“
Kratek a bogat je bil obisk pri njih, združen z ogledom jaslic, ki so jih pripravile. Ja, njihove jaslice. Žene, ki nikoli ne zapustijo svojega samostana, so naredile mogočno jaslično pokrajino naših gora, skoraj kot bi šle z zemljevidom po okolici. „To je pa Ojstrica, Brana...vse tja do Olševe.“ Vse skupaj pod zvezdnim nebom tisočerih zvezd.
Klarise še kar odmevajo in tudi njihova pesem, nekoliko otožna in zamaknjena...

Tudi za te božične praznike smo pripravili igrico s petjem. Odigrali smo jo pred družinsko publiko, v goste pa so nas povabile tudi Marijine sestre. Igrica z naslovom »Angelček išče pesmico« je zelo preprosta, vendar omogoča, da se vsak predstavi s svojimi gledališkimi talenti, glasbilom ki ga igra..., vendar pa je poudarek na preprostosti in mobilnosti.
In tako smo minuli konec tedna nastopili tudi v domu ostarelih, ki ga vodijo omenjene redovnice. Ne bom pisal o odzivu, vtisih, improvizaciji, ampak o obisku, ki smo ga na koncu naredili.
Ko je bilo že vse zaključeno in smo se odpravljali proti avtomobilu, nas je sestra povabila naj »obiščemo« še bolnika, nekdanjega misijonarja, ki že štiri leta nepokreten leži pri njih. V prvem trenutku mi je bilo težko, saj ga nobeden od nas ni poznal, a sestra je bila že na vratih.
Na postelji je ležal človek, ki so se mu poznala težka leta preživeta daleč od civilizacije. Predstavljal sem si, da je nekoč prestavljal ceste, kopal vodnjake, skrbel za uboge. Zdaj pa je sam ubog in nebogljen… Kljub temu se mu je obraz raztegnil v širok nasmeh. Želel si je slišati pesem. Zapeli smo mu Sveto noč. Počasi, potiho, kot da ga ne bi hoteli preveč motiti. Poslušal je z nasmehom in v kotičku oči se mu je nekaj zasvetilo. Kljub nepokretnosti se je hotel z vsakim rokovati in malo pošaliti.
Ganila me je njegova dobra volja in humor. Nobenega stokanja in jadikovanja. Tega od človeka, ki je popolnoma odvisen od drugih, skoraj ne pričakuješ. In ko smo se že namerili oditi, nas je blagoslovil. Duhovnik, ki nima več ničesar svojega, ki le še čaka na srečanje z Očetom, nam je hotel nekaj podariti. Blagoslov! Zame je bil to najlepši dokaz, da tudi če ničesar nimaš, lahko nekaj daš, kajti daješ iz srca, ki je polno ljubezni. In za trenutek sem tudi občutil, kakšno veselje so doživeli pastirji in modri, ko so našli Jezusa v jaslih. Nič jim ni mogel dati, a dal jim je vse.
Zdravilen je bil ta obisk pri bolniku, še vedno razmišljam o njem.

V enem prvih zapisov pred skoraj dvema letoma (druga obletnica se bliža), sem razmišljal kako rad tečem zvečer. Dnevno delo je postorjeno, otroci v postelji, nastopi čas zame. Luč mečejo svetilke javne razsvetljave, le redki ljudje pridejo naproti, sapa zmrzuje…
Po lanskem ljubljanskem maratonu, sem tek nekoliko zapostavil. In kot slaba vest je »udarilo« nazaj. Eden od mojih sklepov ob novem letu je, da bom to popravil. Nekaj preveč pod pasom, nekaj slabši spanec, kakšna nepotrebna bolečina…, vse to tek »pozdravi«.
Poleg tega ob teku razmišljam, kako sta fizis in psiha povezana. Po določenem času, misli odplavajo in ne samo telo, tudi duh se sprosti. Misli na težave, moreče sestanke odplavajo, življenje postane znosnejše. Priporočam!

Po rimskem bogu Janu se imenuje mesec januar. Imel je dva obraza, eden je gledal naprej in drugi nazaj. Bil je bog hišnega praga, državnih meja, bog preteklosti in prihodnosti, z eno besedo, bog prehoda, bog inventure in načrtovanja. Kakor nekoč je tudi danes ne le pomemben ampak včasih celo grozljiv tisti obraz boga Jana, ki gleda v prihodnost. Kaj bo prineslo leto, kakšne uganke in zanke nam nastavlja do tega trenutka še molčeča sfinga, ki ji rečemo leto?

Nikoli nisem pretirano maral socialnega realizma. Solzavi opisi težke delavske stvarnosti, hlapcev in dekel, grenkih praznovanj in občutkov krivde, me nikoli niso res prepričali. Zdelo se mi je, da je naš čas že zdavnaj opravil s takimi zgodbami in da bi si zaslužili več optimizma veselja in humorja. Pri humorju imamo Slovenci sploh težavo (ampak o tem kdaj drugič).
Imel sem občutek, da je takšen poudarek na socialni tematiki predvsem zaradi socialističnega sistema, ki je s tem dajal legitimiteto razrednemu boju. Cankar ni moj najljubši pisatelj in Cukrarna po mojem mnenju, ne more biti primer prostora, kjer »gojimo« vrhunskega umetnika.
Časi so se zadnja leta precej spremenili. Nove teme, novi problemi, drugačna družba, fantazijske teme vseh vrst, razcvet domišljijske literature, vendar pa po besedah nekoga, ki spremlja celotno produkcijo romana pri nas, v tričetrtinskem delu, daleč od resničnih družbenih problemov…
In tukaj se krog zaključi s primerom.
Pred dnevi, malo pred božičem se je v neizhodnem položaju znašla družina s štirimi otroki. Mama je ostala brez službe, oče pri delu s slabo plačo, ki jo je dovolj le za plačilo položnic. Stiska pred prazniki je bila tako velika, da je prosila za pomoč, za hrano in plenice…
Se vračamo v čas, ko bodo spet zaživele teme socialnega realizma? Bomo pisali o otrocih, ki namesto večerje odidejo spat z obljubo, da bo kruh za jutri? V vsaki čaši je kaplja pelina. Tudi o tem sem razmišljal te dni. Ni namreč potrebno, da bi bilo tako.