V enem prvih zapisov pred skoraj dvema letoma (druga obletnica se bliža), sem razmišljal kako rad tečem zvečer. Dnevno delo je postorjeno, otroci v postelji, nastopi čas zame. Luč mečejo svetilke javne razsvetljave, le redki ljudje pridejo naproti, sapa zmrzuje…
Po lanskem ljubljanskem maratonu, sem tek nekoliko zapostavil. In kot slaba vest je »udarilo« nazaj. Eden od mojih sklepov ob novem letu je, da bom to popravil. Nekaj preveč pod pasom, nekaj slabši spanec, kakšna nepotrebna bolečina…, vse to tek »pozdravi«.
Poleg tega ob teku razmišljam, kako sta fizis in psiha povezana. Po določenem času, misli odplavajo in ne samo telo, tudi duh se sprosti. Misli na težave, moreče sestanke odplavajo, življenje postane znosnejše. Priporočam!