Sivka v teh dneh omamno diši. Na njenih cvetovih se pasejo metulji. Dva, pet, dvajset jih lahko uloviš na enem grmu. Največ je rumenih citrončkov, najdejo pa se tudi druge vrste. Z dolgim rilčkom spretno srkajo nektar iz cvetov in se sploh ne menijo za okolico. Ko opravijo svoje na enem cvetu, rilček zavihajo in odletijo na drugega.
To je čudež življenja, kjer lahko prepoznamo roko Velikega arhitekta. Ta je vse tako modro uredil, da ima svoj vzrok in svojo posledico. Rastlina diši in ponuja, metulj se hrani in oprašuje. Drug drugemu sta potrebna. Drug drugega dopolnjujeta. Krog življenja se sklepa.

Najlepše je na morju v mesecu juniju. Dolg dan, zmerne temperature, prazne plaže, prijazni ljudje... in še bi lahko našteval. Zaradi takih dni, te potem vleče nostalgija. Malo dela, malo užitka. Baterije pa se polnijo in vse izgleda lažje.
Na otoku je vse po starem in vse na novo. Zgodilo se ni nič, a hkrati vse. Odkar se nismo videli, so tam popravili ogrado, sezidali stavbo, splavili nekaj čolnov... Poti in prijateljstva ostajajo ista. Ko sedimo za mizo in se pogovarjamo, razmišljam o blaženih trenutkih miru. Miru, ki se ti vsede v srce in te ne zapusti. Že pogled proti obzorju te napolni. Prijetno pihlja in lastovice ščebetajo. Življenje je lepo, če ga živiš...

V nedeljo 5. junija 2011 ob 11. uri bo v Kočevskem Rogu spravna slovesnost za po vojni pobitimi žrtvami. Vsako leto se na tem mestu zbere ogromno ljudi, ki v molku in tišini spremljajo dogajanje. Le pritajena molitev odmeva iz stotine ust.
Zakaj bi se morali na tem tragičnem kraju nekoč zbrati vsi, ki jim ni vseeno za svobodo in obče človeške vrednote? Zakaj bi moral ta slovenski Katyn, privabiti vse, ki niso popolnoma otopeli in se lahko vživijo v bolečino drugega?
Niso bili vsi nedolžni, ki so tu umrli, a krivda ni bila dokazana nikomur.
Niso bili vsi mladi, a mlad od tam ni odšel nihče.
Niso bili vsi verni, a ob zadnjih trenutkih, jim je preostala le molitev.
Jagnje umolkne preden gre v zakol. Ti fantje so bili ponižani in pretepeni, lačni, sključeni in brez človeškega dostojanstva. Tudi groba niso bili vredni. Tudi spomina jim niso privoščili. Si lahko predstavljate večjo tragiko? Koliko človeških usod je bilo nasilno prekinjenih, koliko sanj neizsanjanih? Koliko mater in žena jih je zastonj čakalo, koliko otrok se ni rodilo? Je sploh lahko bil kakšen kraj bolj podoben peklu, kot je bil takrat Kočevski Rog?
Tudi izdajalci si takega konca ne zaslužijo. Ni ga človeka, ki bi si zaslužil to, kar se je zgodilo njim.
Danes sočustvujemo, ker je nekdo na ulici brcnil psa, ne moremo pa sočustvovati s toliko mrtvimi.
Danes se borimo za pravice vseh, oni pa še vedno nimajo pravice niti do groba.
Danes si prizadevamo za okolje, za ozon, za vrtičke, ko pa beseda nanese na njih, naša prizadevanja klavrno propadejo.
Zato bi se nekoč v Kočevskem Rogu, pri jami pod Krenom, morali zbrati vsi, ker bi se s tem odpovedali zločinu. Zavezali bi se, da se to nikoli več ne bo ponovilo. In skušali bi popraviti krivico, ki se vije v nebo…

Na našem vrtu rasteta dve češnji.
Ravno zdaj so sadeži lepo rdeči.
Nežno se bleščijo in nasmihajo skozi okno.
Skoraj kot sadeži iz rajskega vrta.
In tudi tukaj je nad njimi prepoved.
Ne morem jih obirati sam.
Le da Bog ni udaril drevesa s spoznanjem, ampak bolnika s svarilom, naj se varuje naprezanja.
Tako slonim pred oknom in opazujem, kako se s sladkimi sadeži masti kos.
Njega nič ne boli in nima prepovedi.
Po šoli se pred oknom pojavi mladi obraz.
Ne sprašuje veliko. »Oči, ti lahko naberem nekaj češenj?«
Hvaležno ga pogledam. »Pa boš lahko?«
Le kaj je to za urne noge?
Potem se čez nekaj časa pomenkujeva ob zobanju češenj.
Dobre so, hrustajo. Le še nekaj jih je ostalo.
»Hvala, ker si jih nabral,« pravim »pojej še te, ki so ostale.«
»Ne, te so zate,« mi odvrne. »Zate sem jih nabral, da boš prej zdrav!«
Tudi češnje zdravijo, verjemite.

Zadnje dni sem bil z mislimi daleč od političnih aktualnosti, daleč od problemov s katerimi se vsak dan srečujemo. To se je zgodilo ravno na Grozdetov god in obletnico poroke.
Bil sem operiran, dobil sem splošno narkozo, nekaj šivov in v bolnišnici sem ostal čez noč. Nič hujšega, samo rutina, so mi vsi zagotavljali. Ko se zdajle oziram nazaj, jim lahko pritrdim. A vendar psiha dela in tudi ob sončnem dnevu se pokažejo oblaki. 14 dni bom zdaj odsoten iz službe. Večinoma ležim in domači me obsipavajo z nežno skrbjo.
Ugotavljam, da je včasih treba sprejeti tudi to vlogo, vlogo bolnika. Ubogati nasvete drugih, počivati in čakati, da mine. To je dobra vaja za brušenje osebnosti.