Na našem vrtu rasteta dve češnji.
Ravno zdaj so sadeži lepo rdeči.
Nežno se bleščijo in nasmihajo skozi okno.
Skoraj kot sadeži iz rajskega vrta.
In tudi tukaj je nad njimi prepoved.
Ne morem jih obirati sam.
Le da Bog ni udaril drevesa s spoznanjem, ampak bolnika s svarilom, naj se varuje naprezanja.
Tako slonim pred oknom in opazujem, kako se s sladkimi sadeži masti kos.
Njega nič ne boli in nima prepovedi.
Po šoli se pred oknom pojavi mladi obraz.
Ne sprašuje veliko. »Oči, ti lahko naberem nekaj češenj?«
Hvaležno ga pogledam. »Pa boš lahko?«
Le kaj je to za urne noge?
Potem se čez nekaj časa pomenkujeva ob zobanju češenj.
Dobre so, hrustajo. Le še nekaj jih je ostalo.
»Hvala, ker si jih nabral,« pravim »pojej še te, ki so ostale.«
»Ne, te so zate,« mi odvrne. »Zate sem jih nabral, da boš prej zdrav!«
Tudi češnje zdravijo, verjemite.