V nedeljo 5. junija 2011 ob 11. uri bo v Kočevskem Rogu spravna slovesnost za po vojni pobitimi žrtvami. Vsako leto se na tem mestu zbere ogromno ljudi, ki v molku in tišini spremljajo dogajanje. Le pritajena molitev odmeva iz stotine ust.
Zakaj bi se morali na tem tragičnem kraju nekoč zbrati vsi, ki jim ni vseeno za svobodo in obče človeške vrednote? Zakaj bi moral ta slovenski Katyn, privabiti vse, ki niso popolnoma otopeli in se lahko vživijo v bolečino drugega?
Niso bili vsi nedolžni, ki so tu umrli, a krivda ni bila dokazana nikomur.
Niso bili vsi mladi, a mlad od tam ni odšel nihče.
Niso bili vsi verni, a ob zadnjih trenutkih, jim je preostala le molitev.
Jagnje umolkne preden gre v zakol. Ti fantje so bili ponižani in pretepeni, lačni, sključeni in brez človeškega dostojanstva. Tudi groba niso bili vredni. Tudi spomina jim niso privoščili. Si lahko predstavljate večjo tragiko? Koliko človeških usod je bilo nasilno prekinjenih, koliko sanj neizsanjanih? Koliko mater in žena jih je zastonj čakalo, koliko otrok se ni rodilo? Je sploh lahko bil kakšen kraj bolj podoben peklu, kot je bil takrat Kočevski Rog?
Tudi izdajalci si takega konca ne zaslužijo. Ni ga človeka, ki bi si zaslužil to, kar se je zgodilo njim.
Danes sočustvujemo, ker je nekdo na ulici brcnil psa, ne moremo pa sočustvovati s toliko mrtvimi.
Danes se borimo za pravice vseh, oni pa še vedno nimajo pravice niti do groba.
Danes si prizadevamo za okolje, za ozon, za vrtičke, ko pa beseda nanese na njih, naša prizadevanja klavrno propadejo.
Zato bi se nekoč v Kočevskem Rogu, pri jami pod Krenom, morali zbrati vsi, ker bi se s tem odpovedali zločinu. Zavezali bi se, da se to nikoli več ne bo ponovilo. In skušali bi popraviti krivico, ki se vije v nebo…