Kaj bi storili za svojega otroka?
Vse? Človeška ljubezen nima meja. Spomnim se očeta, ki je grozil, da bo storil samomor, če se njegovima fantoma (bila je vojna na Hrvaškem) kaj zgodi.
Seveda pa ima ta zgodba tudi drug obraz. Med drugim se pokaže ob koncu šolskega leta. Nekateri starši takrat »obletavajo« razrednike, učitelje, ravnatelje in skušajo za svojega otroka izprositi (izgroziti) še eno priložnost. Ne pomagajo dokazi, da mali že celo večnost ni bil pri pouku, da tudi zvezka nima, da so mu domače naloge »španska vas«.
Tako se je zgodilo, da je prišel očka na govorilno uro… z odvetnikom. Učiteljica je požrla slino in oba nagnala, ker se z njima pač ne bo pogovarjala… brez svojega odvetnika. Bravo učiteljica! Manever zastraševanja navidez sicer ni uspel, ampak roke so se ji še nekaj časa tresle.
V naših šolah so se čezmerno razpasle različne odločbe "za učence s posebnimi potrebami". Kar naenkrat imamo pol razreda dislektikov, pa tistih, ki težje sledijo pouku, pa onih, ki potrebujejo še individualne ure… Naša šola podpira zabušante in tiste, ki se pač znajdejo. Obstajajo primeri, da so določeni starši svojim otrokom pridobili odločbe samo zato, da bodo prišli »lažje skozi«.
So starši, ki si ne dajo dopovedati, da njihov otrok »šprica«. Zato zanj lažejo. Pišejo mu fiktivna opravičila, namesto da bi se pogovorili z njim. Šola je res velik stres. Ja res je! In fakulteta tudi in kasneje služba in življenje nasploh je stresno… Morda bi kdo od teh staršev pomislil ali svojemu otroku res dela uslugo, s tem ko ga za vsako ceno zavija v vato, s tem ko mu pušča preveč časa za razvade in od njega ne zahteva ničesar?
Zanimiv je primer očeta, ki je učiteljici pripravil celo predavanje o tem, kako mora ona njegovega sina motivirati, da bo delal naloge, ponavljal snov, se učil. Ni mu bilo jasno, da je v razredu 30 otrok in da vsak potrebuje učitelja ne samo eden. Zanimivo je tudi, da ni hotel sprejeti sinove oz svoje odgovornosti za njegovo izobrazbo. »Jaz sem vam ga zaupal, da ga naučite,« so bile njegove besede.
Kot, da bi bilo znanje nekaj, kar se vlije v glavo in potem tam ostane. Poleg tega je tukaj tudi nacionalna matura, ki konec koncev pokaže, koliko znaš in kjer od učitelja ne moreš izsiliti dvojke.
Starši smo res čudni. Vsi imamo svojo izkušnjo šole. To smo enkrat dali skozi, vemo, da je edino znanje, ki smo ga prenesli naprej tisti, ki smo se ga naučili in preizkusili. Zakaj tega ne omogočimo tudi svojim otrokom? Jih imamo res bolj radi, kot so nas imeli naši starši ali le razumemo ta svet drugače, kot so ga oni?
7 komentarjev
Komentar from: Andrej [Obiskovalec]
Komentar from: Aleš [Obiskovalec]
Kot dijak se popolnoma strinjam. Na koncu leta se popušča vsem, tudi tistim, ki bi si po čisti logiki zaslužili ukor. Seveda ima nekateri celo tak malo dostojanstva, da se izgovarjajo na bolezni in družbene krize - V končni fazi sploh ni važno, da celo leto hodiš v šolo, le zadnji mesec, da je videti, kakor da se trend izboljšuje.
Komentar from: Polde [Obiskovalec]
To je Slovenija! Takšna je. In takšni so Slovenceljni! Kdor se temu le malo čudi živi na luni! Skratka, ena največjih norišnic (na vseh področjih) kar jih civilizirani svet pozna se je naselila ravno v tem podalpskem kotu!
Komentar from: podplat [Obiskovalec]
He, he bravo. Ampak, če se spomnim moje dobe poučevanja cca 30 let nazaj, se spomnim primera, ko me je mati nekega učenca na zadnjih govorilnih urah v tistem letu, poskusila prepričati, da bi bil njen sin vsaj prav dober, če ne že odličen. Ker je bil sin komaj komaj zadosten sem ji odvrnil: Ja seveda je lahko, koliko plačate?. Ob moji ironiji, ki je zveenela iz tega vprašanja, je gospa vstala in jezna zapustila prostor. Očitno je to delovalo tudi na druge in s tem se kasneje nisem več srečeval.
Komentar from: mateja [Obiskovalec]
Vsaka zgodba ima dve plati.N e zagovarjam staršev, ampak vsega pa starši tudi nismo krivi.Svoj del odgovornosti morajo prevzeti tudi učitelji.
Komentar from: Kristina [Obiskovalec]
Odlično napisano in kot dijakinja se ne bi mogla strinjati bolj. Tudi sama prevečkrat vidim podobne situacije, imam pa še en primer. Omenil si, da starši ne verjamejo, da otrok šprica in pišejo fiktivna opravičila. Imam pa tudi v mojem razredu ogromno primerov, ko starši sicer ne pišejo opravičil, pridejo pa na govorilne ure in govorijo: "Ne, moj pa ne, moj sin sploh ni tak. Doma je vedno priden in se veliko uči." Ali sploh kaj pomislijo, da ko njihov sin/hči po ure ždi v sobi, da ni nujno, da se uči? Po mojem mnenju se problemi najprej začnejo doma.
In običajno za težave pri učenju niso krive razne motnje, kakšna disleksičnost, hiperaktivnost in podobni novodobni izgovori. Največji problem so delovne navade, ki pa se jih pridobi žže v začeku osnovne šole, v največji meri pa se jih pridobi doma. Konec koncev pa obstajata dve vrsti stresa, pozitivni in negativni. Prav je, če kakšnega vsake toliko časa okusimo.
Aja, samo še to za konec. Omenil si maturo kot tisto, ki na koncu pokaže, koliko znaš. Ravno ta teden pišem maturitetne izpite; matura že dolgo ni več zrelostni izpit, je le tekma v tem, kdo se lahko več podrobnosti nauči v kratkem času.
Če vprašate mene, bi bila najboljša spodbuda za učenje konec srednje šole sprejemni izpiti na fakultetah. Dejanjsko bi bili relavantni pokazatelj potrebnega znanja za vpis.
Naš šolski sistem je pač v razsulu.
Komentar from: jozeb [Član]
Vsem hvala za mnenja. Kristini in Alešu hvala za odkritost. Vem, da omenjene stranpoti pravzaprav najbolj motijo ostale dijake. In so strašno nestimulativne...
Kristina vso srečo pri maturi. Kljub temu kar praviš, boš vesela dobrega razultata.
Form is loading...
Bravo Jože. Super napisano. Lep pozdrav!