Najlepše je na morju v mesecu juniju. Dolg dan, zmerne temperature, prazne plaže, prijazni ljudje... in še bi lahko našteval. Zaradi takih dni, te potem vleče nostalgija. Malo dela, malo užitka. Baterije pa se polnijo in vse izgleda lažje.
Na otoku je vse po starem in vse na novo. Zgodilo se ni nič, a hkrati vse. Odkar se nismo videli, so tam popravili ogrado, sezidali stavbo, splavili nekaj čolnov... Poti in prijateljstva ostajajo ista. Ko sedimo za mizo in se pogovarjamo, razmišljam o blaženih trenutkih miru. Miru, ki se ti vsede v srce in te ne zapusti. Že pogled proti obzorju te napolni. Prijetno pihlja in lastovice ščebetajo. Življenje je lepo, če ga živiš...