Ko sem danes prišel pred vrata radia, me je na steni zavoda pričakal ta lepotec. Čisto svež in okoren ni niti poletel, ko sem se začel motati okoli njega. Iz tega sem sklepal, da je morda še čisto »nov«, da je pravkar prilezel iz bube in začenja svoje novo življenje. Morda, ne vem…
Tudi kasneje, ko se mi ozadje ni zdelo prav vzpodbudno in sem ga »premestil« na primernejšo lokacijo se ni upiral. Mirno je poziral v vsej svoji lepoti, s široko razprtimi krili, z bogato modrino na spodnjem delu kril. Vedno nosim s seboj fotoaparat, zato sem takoj izkoristil trenutek in »ukradel« nekaj za zgodovino…
Potem pa sem začel razmišljati, kako sem tega metulja iskreno razveselil. Pravzaprav sem pred vrati službe gotovo izgubil 10 minut. Mirno lahko rečem, da mi je polepšal dan in da še zdajle razmišljam o razmeroma nepomembnih trenutkih. Kaj pa bi bilo, če bi istega metulja srečal kak dan prej? Ko je bil še buba ali gosenica? Bi se ga bil tudi tako vesel?
Prav gotovo ne. Koliko naših občutkov in zaznav se spremeni glede na zunanjo podobo? Pravzaprav smo na nek način ujetniki lastnih oči. Ker nam je metulj lep in simpatičen ga sprejmemo, gosenica, ki pa je isti metulj pred preobrazbo, nam je (večinoma) odvratna škodljivka. Ta si ne zasluži življenja in nič kolikokrat jo pohodimo ali vsaj odstranimo z mesta, kjer dela škodo…
Želim si, da bi bilo enkrat drugače. Da bi lahko vedno dal človeku še drugo priložnost, možnost, da se spremeni. Verjetno bi bila presenečena oba.

Barvno razliko med zgornjo in spodnjo fotografijo pa je seveda zagrešil fotograf, ki ni upošteval, da rumena barva na beli deluje drugače kot na rdeči...

Poletje ima letos muhe. Zjutraj greš v službo pri 12. stopinjah in ne moreš verjeti, da je 9. avgust. Premrle roke na kolesu iščejo vir toplote. Videl sem kolesarko s kapo in šalom, zavito kot da je že oktober. Megla ob jutrih sredi poletja, v času, ko so običajno dnevi »pasje vročine«, je res nekaj posebnega. Kot bi se poletje navzelo viroze in zdaj kiha. Pravijo, da če po 15. avgustu dež pada, je konec poletja, toda 15. smo šele drugi teden.
In če je vreme bolj kislo, smo nehote taki tudi ljudje. »Kisloba« se nam zaje v kosti in namesto, da bi v poletju uživali, slabo voljo sejemo naokoli. Brez potrebe, kakopak. Prav bi nam prišli kakšni vitamini za dobro voljo in optimizem. S samodisciplino se lahko tudi prepričamo, da vreme ni in ne more biti vzrok za naše počutje. Vreme pač je kakršno je, slabo ali dobro voljo pa si vedno lahko izberemo sami!

Otroci že ves teden trenirajo hojo v hribe, ker hočejo konec meseca na Triglav. Lepo zlogoma. Začeli so s Šmarno goro, nadaljevali s Toškim čelom, Osolnikom in Jeterbenkom, danes pa smo se odpravili na Trdinov vrh, ki bi ga zlahka poimenovali tudi dolenjski Triglav. Visok 1178 metrov nas je kar malo presenetil s konkretnimi vzponi.
Na pot smo se odpravili čez Vahto, tam zavili na levo in nato 10 kilometrov po makadamu do Gospodične. Od tam vodi pot po gozdu. Da je mladina že dobro pripravljena in ima kar nekaj kondicije (več kot jaz, ki sem sopihal v ozadju) pove tudi to, da smo razdaljo, za katero je treba po kažipotu 50 minut, prehodili v 30-tih.
Na vrhu so: televizijski oddajnik, ruševini dveh cerkva (Jere in Elija), vojaški objekt naše vojske in seveda državna meja. Ta je odprta in prosta, meja pa kot vemo še ni čisto določena, saj naj bi bila vojašnica na hrvaški strani, cerkvici pa sta ena na slovenski in druga na hrvaški. Z mejo se nismo veliko ukvarjali, so pa otroci z zanimanjem prisluhnili Trdinovi bajki o grajski gospodični, ki se je pozdravila z vodo iz studenca, ki se zdaj imenuje po njej. Priporočam kot izlet za vse generacije.

Pot poteka večinoma po gozdu

Na vrhu pri informacijski tabli. Levo cerkev sv. Jere, desno za vejami sv. Ilija.

Če smo na dopustu malo »zlezli« iz ustaljenega ritma, se zdaj spet utirjamo v normalo. V tem vidim zanimivo disharmonijo. Namreč kolesce v stroju, ki ne teče več dobro, je treba očistiti in obrusiti, da se splet prilega ter normalno deluje. Na dopustu pa nam je kvečjemu kje kaj zraslo in šele zdaj je spet čas za »brušenje in čiščenje«, da bi nemoteno delovali.
Utirjanje - tako imenujem čas, ko prebiram in odgovarjam na staro pošto, preverjam, če se je vse pripravljeno odvrtelo in podobno. To je tudi čas branja starih časopisov in spoznavanja dogodkov, ki so se zgodili in zdaj čakajo na odziv.
Kolesnice so stalnost. Nanje ne naletimo samo na cesti ampak tudi pri vsakdanji rutini. Čimprej se spustimo vanje, prej delo nemoteno steče. Edina razlika v času pred in po dopustu pa je, da so baterije zdaj polne in elastika na novo napeta. Prihaja čas novih izzivov, pa čeprav smo še sredi poletja.

Dopusta ne nepreklicno konec. Pravijo, da je treba oditi takrat, ko je najlepše. Meni se ob tem vedno prikažeta dve sliki. Prva je povezana z nostalgijo. Sedim in opazujem ljudi, ki pravkar prihajajo. Otovorjeni s težkimi potovalkami prihajajo iz ladje. Vse je še pred njimi. Poletje je šele na polovici. Morje je toplo, vse se je utirilo in poteka gladko, bolj kot na začetku. Mi pa se odpravljamo. Pakiramo, pospravljamo, pretovarjamo, polnimo avto…
Druga slika je prvi sicer precej podobna, a skriva drugačen naboj. Če smo bili na začetku še bolj osamljeni, se je zdaj nabralo precej ljudi. 15. avgusta je otoški praznik in vsi, ki se hočejo takrat pokazati, se zbirajo. Plaže so precej bolj obljudene, tudi navtičnih turistov je več. Pravzaprav je treba kar zgodaj zdoma, da dobiš prosto plažo, ki si si jo zamislil. Zato je občutek, da si bil tu, takrat ko je bilo najlepše, zelo pomirjujoč.
Kakorkoli že, konec je. Odhajamo z lahkim srcem in hkrati s težkim. Poslavljanja niso moja najmočnejša stran. Od toliko ljudi se je treba posloviti, si zaželeti vse dobro in si obljubiti, da se kmalu spet snidemo. Lepo je bilo in spet bo, si mislim. Za nas se je končalo, za nekatere se šele začenja. Kot krog življenja…