Otroci že ves teden trenirajo hojo v hribe, ker hočejo konec meseca na Triglav. Lepo zlogoma. Začeli so s Šmarno goro, nadaljevali s Toškim čelom, Osolnikom in Jeterbenkom, danes pa smo se odpravili na Trdinov vrh, ki bi ga zlahka poimenovali tudi dolenjski Triglav. Visok 1178 metrov nas je kar malo presenetil s konkretnimi vzponi.
Na pot smo se odpravili čez Vahto, tam zavili na levo in nato 10 kilometrov po makadamu do Gospodične. Od tam vodi pot po gozdu. Da je mladina že dobro pripravljena in ima kar nekaj kondicije (več kot jaz, ki sem sopihal v ozadju) pove tudi to, da smo razdaljo, za katero je treba po kažipotu 50 minut, prehodili v 30-tih.
Na vrhu so: televizijski oddajnik, ruševini dveh cerkva (Jere in Elija), vojaški objekt naše vojske in seveda državna meja. Ta je odprta in prosta, meja pa kot vemo še ni čisto določena, saj naj bi bila vojašnica na hrvaški strani, cerkvici pa sta ena na slovenski in druga na hrvaški. Z mejo se nismo veliko ukvarjali, so pa otroci z zanimanjem prisluhnili Trdinovi bajki o grajski gospodični, ki se je pozdravila z vodo iz studenca, ki se zdaj imenuje po njej. Priporočam kot izlet za vse generacije.

Pot poteka večinoma po gozdu

Na vrhu pri informacijski tabli. Levo cerkev sv. Jere, desno za vejami sv. Ilija.