Dopusta ne nepreklicno konec. Pravijo, da je treba oditi takrat, ko je najlepše. Meni se ob tem vedno prikažeta dve sliki. Prva je povezana z nostalgijo. Sedim in opazujem ljudi, ki pravkar prihajajo. Otovorjeni s težkimi potovalkami prihajajo iz ladje. Vse je še pred njimi. Poletje je šele na polovici. Morje je toplo, vse se je utirilo in poteka gladko, bolj kot na začetku. Mi pa se odpravljamo. Pakiramo, pospravljamo, pretovarjamo, polnimo avto…
Druga slika je prvi sicer precej podobna, a skriva drugačen naboj. Če smo bili na začetku še bolj osamljeni, se je zdaj nabralo precej ljudi. 15. avgusta je otoški praznik in vsi, ki se hočejo takrat pokazati, se zbirajo. Plaže so precej bolj obljudene, tudi navtičnih turistov je več. Pravzaprav je treba kar zgodaj zdoma, da dobiš prosto plažo, ki si si jo zamislil. Zato je občutek, da si bil tu, takrat ko je bilo najlepše, zelo pomirjujoč.
Kakorkoli že, konec je. Odhajamo z lahkim srcem in hkrati s težkim. Poslavljanja niso moja najmočnejša stran. Od toliko ljudi se je treba posloviti, si zaželeti vse dobro in si obljubiti, da se kmalu spet snidemo. Lepo je bilo in spet bo, si mislim. Za nas se je končalo, za nekatere se šele začenja. Kot krog življenja…