Kolegi, ki so se oglasili na otoku, so nam pustili tudi nekaj »literature«. Saj veste revije lažjega žanra. Nekaj intervjujev, nekaj receptov, veliko fotografij… Zelo me je zabavalo, ko je hčera obnavljala intervju s šamanoma, ki sta menda slišala govoriti drevesa. Takoj mi je padlo na misel, da sta »mogla skadit nekaj močnega«, ampak temu sta se kategorično odrekla. Brez opojnih substanc, sta zatrdila v intervjuju!
In potem smo se spraševali, kaj sta slišala, ko so govorila drevesa in menda celo kamni. Namreč vprašanja se končajo pri tem, da sta govorjenje slišala, nas pa je močno zanimalo, kaj so drevesa povedala. Kaj lahko drevo ali kamen sporoči človeku? Ali ves čas ponavlja isto misel? Ali slišiš, če greš v gozd, vsa drevesa ali samo nekatera? Katera? In spet vprašanje, kaj »govorijo«? In kako? V stari entščini? Potiho, gostobesedno, povezano, smiselno? Je potrebno neko znanje drevesnega »jezika«? Bolj kot smo se o tem pogovarjali, bolj smo se zabavali. Očitno nimamo odprtega pravega pogleda in prečiščenih vseh kanalov, da bi lahko tak intervju sprejeli, kaj več kot s smehom. In naziv doktorja alternativne medicine meni osebno prav nič ne pomeni. Še sploh zato, ker kakšne relevantne ustanove, univerze, kjer bi podeljevali take nazive, ni. No, pravzaprav vem, da obstaja »duhovna univerza«, ne vem pa kako je na njej s podeljevanjem doktoratov…
Kakor koli že, kdorkoli bo želel dokazati, da nam drevesa in kamni govorijo, bo moral ponuditi tudi kakšne merljive dokaze za to. Če jih nima, bo moral pač vedno računati na nekaj zdrave skepse ljudi, ki v vsako besedo pač ne verjame(m)jo.