Ko sem danes prišel pred vrata radia, me je na steni zavoda pričakal ta lepotec. Čisto svež in okoren ni niti poletel, ko sem se začel motati okoli njega. Iz tega sem sklepal, da je morda še čisto »nov«, da je pravkar prilezel iz bube in začenja svoje novo življenje. Morda, ne vem…
Tudi kasneje, ko se mi ozadje ni zdelo prav vzpodbudno in sem ga »premestil« na primernejšo lokacijo se ni upiral. Mirno je poziral v vsej svoji lepoti, s široko razprtimi krili, z bogato modrino na spodnjem delu kril. Vedno nosim s seboj fotoaparat, zato sem takoj izkoristil trenutek in »ukradel« nekaj za zgodovino…
Potem pa sem začel razmišljati, kako sem tega metulja iskreno razveselil. Pravzaprav sem pred vrati službe gotovo izgubil 10 minut. Mirno lahko rečem, da mi je polepšal dan in da še zdajle razmišljam o razmeroma nepomembnih trenutkih. Kaj pa bi bilo, če bi istega metulja srečal kak dan prej? Ko je bil še buba ali gosenica? Bi se ga bil tudi tako vesel?
Prav gotovo ne. Koliko naših občutkov in zaznav se spremeni glede na zunanjo podobo? Pravzaprav smo na nek način ujetniki lastnih oči. Ker nam je metulj lep in simpatičen ga sprejmemo, gosenica, ki pa je isti metulj pred preobrazbo, nam je (večinoma) odvratna škodljivka. Ta si ne zasluži življenja in nič kolikokrat jo pohodimo ali vsaj odstranimo z mesta, kjer dela škodo…
Želim si, da bi bilo enkrat drugače. Da bi lahko vedno dal človeku še drugo priložnost, možnost, da se spremeni. Verjetno bi bila presenečena oba.

Barvno razliko med zgornjo in spodnjo fotografijo pa je seveda zagrešil fotograf, ki ni upošteval, da rumena barva na beli deluje drugače kot na rdeči...