Zjutraj zvoni na radiu telefon.
»Zate je,« pove kolegica, ki veže. »Pripravi se…«
Še preden uspem reči na kaj, me ženski glas na drugi strani pobara, naj se predstavim. »Urednik za kulturo, prosim?«
»Aha, urednik za kulturo ste? Zato tudi slikate kajne? Veste tisto Marijo, ki ste jo zadnjič naslikali s črno morate nujno popraviti. Njena obleka je mnogo pretemna. Veste g. Bartolj to ni nobena umetnost. Boste morali še kaj pokazati…« Mlinček se kar ne ustavi. Ne pridem do besede. Samo poslušam in se nikakor ne morem spomniti, o kateri sliki govori. Pohrkam.
»Gospa, o čem midva pravzaprav govoriva?« izustim, ko pridem do besede.
»Vašo sliko sem videla zadnjič v Družini! Marija ima črno obleko.«
»Gospa, pri slikanju sploh ne uporabljam črne, nikoli. Verjetno ste se zmotili…«
»Potem je pa vsaj zelo temna, pretemna. Marija ni taka. Tako se ne slika, veste?«
Malo se mi dvigajo obrati, čeprav po naravi nisem ravno eksploziven.
»Dobro, prav. Ampak verjetno me niste klicali ravno zaradi moje slike, objavljene v Družini.« Še vedno ne vem za katero sliko gre. Skleroza pač…
»Res ne. Ampak sem vam to morala povedati. Pravzaprav že dolgo. Torej kličem zaradi vašega sina S-ja. To je vaš… e… tretji? Četrti?«
Zdaj mi je prekipelo.
»Gospa, ne vem zakaj bi bilo to za vas pomembno.«
Na drugi strani nekaj tišine.
»A tako? Potem pa ne bom nič več rekla. Se bom kar poslovila«
»Zbogom gospa,« rečem že v gluho slušalko. »Tu – tu…« Usedem se in ne vem kaj naj si mislim. Je bila gospa likovna kritičarka, morda le prejemnica kakšnega privatnega razodetja ali goreča članica kakšnega gibanja? Kaj mi je hotela sporočiti? Me le popraviti pri slikanju ali tudi pri vzgoji? Se je počutila osamljeno in je hotela le klepet?
Ne vem! Nehote se je vrinila na mesto, ki ji ne pripada. V moje misli in še zdaj noče od tam. Če je njo nosila luna pri belem dnevu, mene nosi zdajle, ko o tem (še vedno) razmišljam. Luna vpliva na človeka, saj je človek večinoma iz tekočine, vsi pa vemo kako luna »komandira« plimo in oseko. In če je tako močna glede na vso oceansko vodo, si lahko predstavljamo, da tudi človeka ne pusti ravnodušnega. Važno je le, da se zavedamo, da njen vpliv ni usoden. Za vse se moramo odločiti sami. Tako za dobro kot za slabo, tako za molk kot tudi za preveč izrečenih besed. In če ob tem mislimo še na druge, potem smo v tej zgodbi zmagali. Ali pa izgubili, kot zgoraj omenjena gospa.

In vendar se mi je tudi letos "zgodila" razstava...
Koseze 10. September 2011
Ob 50 letnici župnije Ljubljana Koseze

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je miniatura natančno, podrobno izdelana slika majhnega formata, zlasti portret. In res nekaj takega lahko vidite tudi na pričujoči razstavi v Kosezah. Ali bolje rečeno, skoraj takega.
Če boste pozorni, boste ugotovili, da pravzaprav naslovu ustreza samo format, saj slike niso izjemno natančno izdelane, nekatere so celo abstraktne, prav tako na njih zaman iščemo podrobnosti. Vse to lahko pripišemo času nastanka, namreč sodobnosti. Najbolj pa je znamenje sodobnosti ravno zavračanje strogih pravil in uravnavanje le teh po lastni presoji.
Splet naključij je botroval omenjenim slikam, saj so nastale kot plod odtiskovanja barv na drugo slikarsko ploskev. Tako so se izoblikovale barvite pokrajine skrite za kopreno meglic, kjer moramo pravi pomen in tudi podobe same, šele poiskati. Nekaj jih je za vas našel že avtor sam, nekaj jih boste namesto njega poiskali vi.
Ko se boste med sličicami sprehajali se spomnite starih časov in ljudi, ki so nekoč živeli, kajti morda boste kje našli prav njihov portret. Res se slike zgledujejo po davnih časih, a vendar jih prekriva megla, patina sodobnega časa, ki je večkrat poplitven in plehek.
Slikarska govorica, ki jo boste morebiti prebrali je kajpak nastala tukaj in sedaj, zato je otrok tega časa. A vendar se hoče zgledovati po preteklosti in jo prikazati po svoje. Tu pa se že postavi vprašanje ali sploh lahko združimo to, kar je bilo nekoč, s tem, kar je zdaj? Je mogoče sploh primerjati tisto, kar se nam kaže kot odmaknjena zgodovina in tisto, čemur rečemo globalizem, kjer vsak o drugem vse ve, kjer z nekaj drobnimi pritiski tipk na računalniku, izvemo skoraj vse o času in prostoru nekje daleč?
Kako lahko to navežemo na 50 letnico župnije Koseze? Preprosto. Ko so nekoč tukaj kopali jamo za temelje te cerkve, jim je največ težav delala voda. Ilovnata tla namreč ne prepuščajo vode. Kljub temu so cerkev postavili in danes smo tu zbrani. Čas od ustanovitve župnije, do nove cerkve in nato do današnjega dne je na vseh pustil svoje sledi. Nismo več taki kot pred tolikimi leti. Na sebi nosimo izkušnje in težo časa. Ta pa se spreminja. In prav tako se spreminja pogled na umetnost in njeno sporočilnost. Če so nekoč želeli od umetnosti predvsem odslikavanje stvarnosti, si danes želimo odslikavo vtisa. In kakšen naj bi ta bil? Namreč moj je drugačen od tvojega? Avtor je svoj del razkril, drugi del pa mora prispevati gledalec...

Kolesarsko romanje po Kozjanskem smo uspešno končali. Toliko dobrih in gostoljubnih ljudi na kupu že dolgo nismo videli. V Ljubljani pojdite samo v poljubni nakupovalni center in opazujte obraze. Kmalu vam bo jasno o čem govorim...
Pa da ne bi posploševal, nobene negativne izkušnje nismo imeli. Ravno nasprotno. Polni vtisov smo prišli domov. Verjamem, da ste na spletu lahko pogledali kaj več, sicer pošiljam link.

Kar nekaj časa smo porabili tudi za snemanje dovolj simpatične naslovnice naše revije PRO.

Ko smo prišli na cilj v Olimje, nas je tam pričakalo veliko ljudi. Zaploskali so in nam povedali, da so spremljali naš podvig. Bili smo veseli in ganjeni.

Tudi bratje minoriti, ki oskrbujejo Olimje niso pričakovali takšnega obiska. Cerkev je bila polna in kazalo je celo, da bo zmanjkalo obhajila. Če potegnem črto pod tokratno kolesarjenje, lahko o njem govorim samo s presežniki. Hvala vsem in vsakomur posebej, ki so k temu pripomogli: od razvojne agencije Kozjansko, do gostišča Salobir na Dobjem, pa Kozjanske hiše, prijazne vodnice Dore in našega kolesarskega spremljevalca Matjaža. Hvala bratom minoritom in vsem župnikom, ki so nas sprejeli in nam razkazali svoje cerkve. Hvala vsem, ki so nas ob poti spodbujali, nam dajali korajže in tudi kaj za telo in duha... HVALA, tudi tistim, ki sem jih nevede izpustil, pa bi jih moral omeniti. Na snidenje še kdaj!

Uspelo nam je. Ob idealnem vremenu smo se povzpeli na najvišji vrh v državi. Ves čas smo imeli odprte oči, zato nam niso ušle nekatere naravne lepote, ki se kažejo očesu. Tako smo ob poti videli svizce, pa gamse in kozoroge. Ves čas so nas obletavale planinske kavke in na kredarici nas je prijazno sprejela še ovca. Pogled z našega očaka je bil izjemen in mirno lahko rečem, da smo dobro izkoristili počitniško dopustniške dneve.

Počitniške urice se neizbežno končujejo. Le še nekaj dni in novo šolsko leto se bo začelo. Kupili smo že šolske stvari, otroci zavijajo knjige in podpisujejo zvezke. Neko posebno, naelektreno vzdušje vlada. Šolske stvari dišijo po novem in vsi ugibamo, kako se bo začela šola. Koliko novih učiteljic jih bo učilo, bodo morda dobili kakšnega novega sošolca ali sošolko? Prvi šolski dnevi so zelo pomembni, takrat dobimo prvi vtis o šoli, drugi pa o nas. Žal je tako, da smo še kako ujetniki svojih čutov in tisto, kar bomo »zamrzili«, nas bo še dolgo spremljalo.
Zato skušamo zadnje proste ure čimbolj sprostiti. Neobvezni sprehodi, ogled kakšne predstave ali filma in seveda veliko športnih aktivnosti, bi bil moj nasvet za zadnje počitniške dni. Jutri odhajamo na Triglav. Otroci so dobro pripravljeni in ne bo jim težko prehoditi poti do našega očaka. Vreme kaže odlično, nahrbtniki so pripravljeni. K počitku legamo, čeprav od napetosti verjetno še dolgo ne bomo zaspali. Slišim jih kako se pogovarjajo in smejijo domislicam. Naj živi počitniška brezskrbnost, pa čeprav le še nekaj dni…