Zjutraj zvoni na radiu telefon.
»Zate je,« pove kolegica, ki veže. »Pripravi se…«
Še preden uspem reči na kaj, me ženski glas na drugi strani pobara, naj se predstavim. »Urednik za kulturo, prosim?«
»Aha, urednik za kulturo ste? Zato tudi slikate kajne? Veste tisto Marijo, ki ste jo zadnjič naslikali s črno morate nujno popraviti. Njena obleka je mnogo pretemna. Veste g. Bartolj to ni nobena umetnost. Boste morali še kaj pokazati…« Mlinček se kar ne ustavi. Ne pridem do besede. Samo poslušam in se nikakor ne morem spomniti, o kateri sliki govori. Pohrkam.
»Gospa, o čem midva pravzaprav govoriva?« izustim, ko pridem do besede.
»Vašo sliko sem videla zadnjič v Družini! Marija ima črno obleko.«
»Gospa, pri slikanju sploh ne uporabljam črne, nikoli. Verjetno ste se zmotili…«
»Potem je pa vsaj zelo temna, pretemna. Marija ni taka. Tako se ne slika, veste?«
Malo se mi dvigajo obrati, čeprav po naravi nisem ravno eksploziven.
»Dobro, prav. Ampak verjetno me niste klicali ravno zaradi moje slike, objavljene v Družini.« Še vedno ne vem za katero sliko gre. Skleroza pač…
»Res ne. Ampak sem vam to morala povedati. Pravzaprav že dolgo. Torej kličem zaradi vašega sina S-ja. To je vaš… e… tretji? Četrti?«
Zdaj mi je prekipelo.
»Gospa, ne vem zakaj bi bilo to za vas pomembno.«
Na drugi strani nekaj tišine.
»A tako? Potem pa ne bom nič več rekla. Se bom kar poslovila«
»Zbogom gospa,« rečem že v gluho slušalko. »Tu – tu…« Usedem se in ne vem kaj naj si mislim. Je bila gospa likovna kritičarka, morda le prejemnica kakšnega privatnega razodetja ali goreča članica kakšnega gibanja? Kaj mi je hotela sporočiti? Me le popraviti pri slikanju ali tudi pri vzgoji? Se je počutila osamljeno in je hotela le klepet?
Ne vem! Nehote se je vrinila na mesto, ki ji ne pripada. V moje misli in še zdaj noče od tam. Če je njo nosila luna pri belem dnevu, mene nosi zdajle, ko o tem (še vedno) razmišljam. Luna vpliva na človeka, saj je človek večinoma iz tekočine, vsi pa vemo kako luna »komandira« plimo in oseko. In če je tako močna glede na vso oceansko vodo, si lahko predstavljamo, da tudi človeka ne pusti ravnodušnega. Važno je le, da se zavedamo, da njen vpliv ni usoden. Za vse se moramo odločiti sami. Tako za dobro kot za slabo, tako za molk kot tudi za preveč izrečenih besed. In če ob tem mislimo še na druge, potem smo v tej zgodbi zmagali. Ali pa izgubili, kot zgoraj omenjena gospa.