Kolesarsko romanje po Kozjanskem smo uspešno končali. Toliko dobrih in gostoljubnih ljudi na kupu že dolgo nismo videli. V Ljubljani pojdite samo v poljubni nakupovalni center in opazujte obraze. Kmalu vam bo jasno o čem govorim...
Pa da ne bi posploševal, nobene negativne izkušnje nismo imeli. Ravno nasprotno. Polni vtisov smo prišli domov. Verjamem, da ste na spletu lahko pogledali kaj več, sicer pošiljam link.

Kar nekaj časa smo porabili tudi za snemanje dovolj simpatične naslovnice naše revije PRO.

Ko smo prišli na cilj v Olimje, nas je tam pričakalo veliko ljudi. Zaploskali so in nam povedali, da so spremljali naš podvig. Bili smo veseli in ganjeni.

Tudi bratje minoriti, ki oskrbujejo Olimje niso pričakovali takšnega obiska. Cerkev je bila polna in kazalo je celo, da bo zmanjkalo obhajila. Če potegnem črto pod tokratno kolesarjenje, lahko o njem govorim samo s presežniki. Hvala vsem in vsakomur posebej, ki so k temu pripomogli: od razvojne agencije Kozjansko, do gostišča Salobir na Dobjem, pa Kozjanske hiše, prijazne vodnice Dore in našega kolesarskega spremljevalca Matjaža. Hvala bratom minoritom in vsem župnikom, ki so nas sprejeli in nam razkazali svoje cerkve. Hvala vsem, ki so nas ob poti spodbujali, nam dajali korajže in tudi kaj za telo in duha... HVALA, tudi tistim, ki sem jih nevede izpustil, pa bi jih moral omeniti. Na snidenje še kdaj!