Živemu človeku se marsikaj pripeti! Tako se mi je včeraj med 15. in 16. uro zdrobilo zadnje steklo na avtomobilu. In to samo od sebe. Ko sem zapiral prtljažnik je bilo še celo, po slabi uri pa mi je svak, ki se je vrnil iz službe, sporočil da imam v steklu luknjo.

Najprej sem stekel pogledat, kaj je izginilo. Bilo je prav neprijetno, saj se je vse zgodilo pred domačo hišo. Naj kličem policijo? Ampak saj nič ni izginilo, avtoradio je nedotaknjen, ključavnice cele, tudi alarm se ni sprožil. Uh, sem si vsaj malo oddahnil. Je bilo to morda delo kakega vandala, se je glasilo naslednje vprašanje? Niti ni tako kazalo, kajti res z začudenjem sem opazil, da je steklo »izvrglo« ven. V prtljažniku je bil manjši del črepinj. Najbolj oddaljen delček stekla, pa je bil od avta oddaljen slabe 3 metre… Kot bi kdo od znotraj steklo porinil ven. A kako to, saj se alarm ni sprožil?

Ker je še deževalo, je bilo treba reagirati hitro. Takoj sem vedel: popravilo bo stalo. Prijazen glas na brezplačni telefonski številki pove, da se je treba naročiti in da stane počeno steklo za ta avtomobil, ta letnik in ta model… več kot 460€, prištejem naj še stroške dela in Bog ne daj kakšnega tesnila, kar bi skupno naneslo okoli 600€.
Globoko sem pogoltnil!
Še dobro, da obstaja internet. Tam dobiš marsikaj za precej bolj človeško ceno. Z nekaj telefoni, je bila potem stvar urejena v poznem popoldnevu za okroglo ceno 200€, kar je še vedno bistveno preveč, glede na »neumnost« dogodka, ki se načeloma sploh ne bi smel zgoditi. Namreč izvedel sem, da je bil najverjetnejši vzrok počenega stekla, pregrevanje gretja. Zadnje steklo naj bi greli čim manj. Mojster je rekel, da ga on v zadnjih letih sploh ne greje več. Saj mu ni treba. Avto mu stoji v garaži. Meni pa žal ne. No, vsaj steklo je novo. Bo že zdržalo nekaj let… upam.

Ko sem dobil novoletno voščilo iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, na katerem so bili na eni strani natisnjeni zgornji simboli, sem si mislil, kako neslano je. Lahko ga bereš kot metaforo. Združuje nezdružljive simbole in ustvarja nove. Združuje dva antipoda. Komunizem in krščanstvo. Rdečo zvezdo, potopljeno v kri nedolžnih, pribitih nanjo. Morda je avtor menil, da je humorno, če namigne, da naš svet (spet) vodita dve "ideologiji". Morda nas je hotel posvariti, naj se varujemo, pred možnostjo, da se združita.
Meni pa se zdi simbol pravzaprav na mestu. Kristusa so pribili na rdečo zvezdo, takrat ko žrtve za dosego cilja niso bile več pomembne. Cilj posvečuje sredstva. In to je zgodba premnogih kristjanov, ki so v imenu rdeče zvezde končali svoje življenje, nekje brez obleke, groba in sodbe...

Simbol me je po svoje pretresel, zato ga nisem zavrgel, saj sem si mislil, da se ga bo dalo še "citirati". In res ni bilo potrebno dolgo čakati.

Odprli so Barbarin rov pri Laškem, o katerem sem bral že pred 15 leti v knjigi Romana Leljaka Teharske žive rane. O tem smo govorili na radiu že takoj ob naših začetkih, natančneje v nekaterih oddajah gotovo že pred 10. leti. Ampak zatreslo se je šele zdaj, ko so se prikazali dejanski ostanki umrlih. Kot da nam, do zdaj, mediji niso verjeli. In zdaj so navedeni tudi storilci. Z imeni in priimki. V znamenju zgoraj prikazanega simbola.
Vemo katera enota je to storila. Vodil jo je major Toni Anton Riček, ostali poveljujoči v tem početju pa so bili Ivo Jurčec, Alauf, Brečko, Lah, Starc, Pavček, Franc Šolar … Za morišče je odgovorna 1. slovenska divizija narodne obrambe, 2. bataljon 3. brigade. Glavni partijski funkcionar Celja pa je bil Edvard Golc, ki je neposredno organizacijsko vodil vsa dogajanja od maja do septembra 1945. Tako Zoran Leljak.
In jaz? Malo sem prazen. Vse to sem vedel že pred leti. A dokler ne vidiš slik z apnom posutih trupel, dokler ti ne zatrepeta oko ob truplu nekoga, ki se je po vsej moriji, uspel še plaziti proti izhodu, v upanju na rešitev, do takrat je bilo to vedenje le polovično. Zdaj pa v vsej tragiki ponovno vstaja in dobiva nove razsežnosti.

Če se še tako trudimo, se včasih zgodi, da ga polomimo. Kljub dobri volji in prizadevanju si moramo priznati, da nam ni uspelo. Celo ob iskrenemu prizadevanju... Kot bi bili sloni v trgovini s porcelanom. Najhuje je, če smo hoteli le najbolje, potem pa se stvari obrnejo v svoje nasprotje. Kot bi z rokami gradili, z zadnjico pa podirali.

Takrat se je treba ustaviti, pogledati v ogledalo in si odpustiti, ker nismo popolni. Naš trud, prizadevanje, nam mora biti takrat vsaj v majhno uteho.

Glasba ima posebno moč. Nagovarja drugače kot besede. Ustvarja razpoloženje, z ritmom lahko celo pospešuje srčni utrip. Voznik, ki v avtu zelo naglas posluša hitro ritmično glasbo, praviloma odreagira bolj agresivno, kot tisti, ki je ne. Ko smo žalostni, nas lahko glasba razvedri, ali pa našo žalost še stopnjuje. Spominjam se pogreba, kjer so se svojci »še kar dobro držali«. Sprejeli so končno dejstvo, da je pokojni zdaj odšel, da ga tam več ni, da so pred njimi le še njegovi zemeljski ostanki, ki čakajo da jih položijo tja, kjer že počivajo njegovi svojci. In potem je zadonela zadnja pesem. Vsi smo jo poznali. Bila je ljudska, otožna pesem, ki je vsem orosila oči. Vsak je v njej lahko prepoznal pokojnika in svojce. Razlegel se je jok, solze so tekle same od sebe, tudi tistim, ki so prišli iz vljudnosti. Tako deluje glasba. Na čustva.

Tudi v cerkvi glasba ustvarja razpoloženje. Zato so postne melodije drugačne od božičnih in velikonočne od adventnih. Vse pa so v službi slavljenja. Zato rad slišim, da pevci pojejo iz prepričanja in veselja in ne iz obveze ali navade. To pa je zgodaj zjutraj lahko prava postna pokora…

Ko se pri nas že sončijo prvi zvončki, ljudje obrezujejo drevje in trto, nekateri sadijo paradižnikova in druga semena, je višje v gorah, še trda zima. Le dolžina dneva opominja, da prihaja pomlad. A je še zelo neodločna. Temperature ponoči padejo pod -10, na vrhovih še nižje. In če zapiha veter… brr, je hladno. Vendar pa ima zimska pokrajina svoj čar. Tako bela in nedolžna je. Vidiš lahko mesto, kjer človeška noga to zimo še ni stopila.

Nekaj takega smo doživljali v zadnjih dneh. Belo opojnost, ki napolni dušo, da zapoje v sebi. Življenje, ki teče drugače kot običajno. Tukaj sta dva vtisa iz popotnega foto dnevnika. Prvi prikazuje cerkvico sredi gore, znamenje da tukaj živijo verni ljudje. Druga pa kaže široko planoto, obdano z vrhovi in drevesi, na kateri se ti odpočijejo celo oči.