Pri nas smo na Veliko soboto vedno radi barvali jajca. Mama je pripravila barvo, ki smo jo potem hranili še do Bele nedelje, ko smo pirhe barvali še enkrat. Ne vem ali je ta običaj prinesla mama od doma na Dolenjskem, ali se ji je zdelo samo škoda narediti barvo za pet ali deset jajčkov in jo nato zliti stran. Vsekakor imam na te dni zelo lepe spomine. Pripadam tisti generaciji, ki je še doživljala »sekanje pirhov« in druge ljudske običaje, vendar samo na deželi, kamor smo se z s starši odpravili, navadno na veliko noč popoldne. Vem, da smo bili takrat jajc siti do grla. No, časi pa so se toliko spremenili, da jajčka niso več tako pogosto na jedilniku kot so bila včasih. Zavedanje o holesterolu in njegovih vplivih, so nam tudi pirhe omejili. Zdaj jih nabarvamo toliko, kot jih lahko pojemo ali podarimo družinskim prijateljem in nič več.

Prava mala znanost je bila, (in je še) kako skuhati jajca tako, da ne počijo, oz da jih poči čim manj. Stric je za to pravi ekspert. Poskusil je že vse možnosti, od tiste, ko je treba vodi primešati nekaj žlic kisa, do tiste, da je treba jajca najprej v vodi pustiti stati vsaj 20 minut in jih potem postopoma kuhati z dviganjem temperature. In rezultati? Dobri. Ampak še vedno mu kak poči…

Včasih so bili pirhi samo rdeči. Kot barva Kristusove krvi. K žegnu smo nesli navadno tri. Včasih se je dobila samo ena znamka barv za pirhe (zanimivo, da še vedno obstaja) in pohiteti je bilo treba, da jih ni zmanjkalo. S prihodom novih pigmentov in odtenkov, imamo zdaj pirhe vseh barv, prelivov, bisernih glazur in še česa. Poslikovanje pirhov je pravo velikosobotno veselje. In tega veselja, vznemirjenja ob pomakanju še vročih jajc v barvo, želim tudi vam.

Prazniki so se že zelo približali. Voščila prihajajo in tudi mi smo se jih lotili. Najraje jih naredimo sami. Letos sem se pozabaval s fotografijami iz Škofjeloškega pasijona in originalne razglednice so že na pošti. Nastale so tri verzije. Nič posebnega, a vendar originalne, unikatne. Soglasno smo se potem odločili za tisk "Veronike".

Ni lepšega, kot če se te prijatelji spomnijo z voščilom. Pri nas na stenčasu hranimo prejeta voščila še dolgo, skoraj do poletja.

Zato izkoriščam to priložnost in voščim tudi Tebi.

Ljubezen vstalega Gospoda, naj se razlije tudi med Tvojimi najbližjimi. Da bi znal(a) ceniti zastonjskost te podaritve in jo našel(a) tudi v življenju.

Otroške prireditve znajo biti včasih naporne. Prisrčne, a naporne. Še posebno, če se spomnimo na koncerte mladih »virtuozov«, z vsemi sladkostmi razglašenih strun, pozabljenih not, treme… Ampak vsi se zavedamo, da mora vsak mladi up zagristi v to jabolko.

Zgodi pa se, da včasih obstanemo z odprtimi usti. Morda je tak dan, morda smo bolj dovzetni, ali pa nas mladi umetniki resnično presenetijo. To se mi je danes dvakrat zgodilo. Najprej v vrtcu, ko so nam ljubki Mucki, suvereno odigrali zgodbico O prevzetnem drevesu in potem zvečer še na Velikonočnem koncertu mladih glasbenikov Glasbene šole v zavodu sv. Stanislava. Še zdajle odmeva v meni glasba saksofona, harmonike in klavirja. Res vse pohvale nastopajočim in njihovim mentorjem. To je dota za naprej. Priprava na bitko življenja, kjer se je treba zbrati v trenutku, naučiti obvladovati tremo, ob pravem času pokazati najboljše.
Seveda se zgodi, da se kdaj ne pokažemo v najboljši luči, a to mora biti spodbuda, ne pa ovira. Zato sem še toliko bolj vesel vsakega uspeha teh nadebudnežev, ki bodo morda nekoč vrhunski glasbeniki, igralci, slikarji.

Nikoli ne vemo, kje se je »rodilo« njihovo veselje, kdo ga je potem zalival, da ob trdem delu ni ovenelo. Vloga odprtih staršev in spodbujajočih vzgojiteljic in učiteljev je tu neprecenljiva.

Blog dela... in vabi. Nedvomno. Jure je pohvalil Goslača na strehi, od Marjana sem izvedel, da ga danes zadnjič uprizarjajo in... z ženo sva si ga ogledala. Za rep sva ga ujela in res nama ni bilo žal.
Ob tem sem na kratko pregledal še imena ostalih predstav MGL-ja in naletel na Grdobo. »V delu Grdoba opozarja na brutalnost turbo-kapitalizma in na današnjo bolno obsedenost z videzom, lepoto in mladostjo, na kočljivo in za osebnost posameznika pogubno stremljenje k idealom, ki vodijo v izgubo identitete.« Pa ne bom izgubljal besed ob predstavi, ampak o grdobi, ki se mi je pred očmi prikazala na poti v gledališče.

Gre seveda za tole, kar je bilo preden je postala grdoba, spaček, krematorij ob lepotici… ljubljanska Opera. Nekoč ena najlepših in najimenitnejših stavb, kar jih je naše mesto imelo, z znamenitimi secesijskimi okni, Bernekerjevimi muzami na pročelju…

In zdaj? Lupina spredaj je še ostala, zadaj pa so novi iskalci »lepega« pritisnili poleg spačka, ki zdaj ni ne tič in ne miš. Važno, da se bo pod to nekdo podpisal, da bo zaradi tega dobil neko nagrado in bo imel tako čisto vest in večen spomin.
Spominjam se, da so nekoč na ljubljanski grad vodili skupine arhitektov iz Evrope in jim na našem primeru kazali, kako se gradu NE sme obnavljati. Mislim, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi zdaj. Videli bodo, kako se ne sme uničiti identitete neke stavbe, ki je s svojim izgledom nekaj pomenila. In ko bodo izvedeli, da je ta »noviteta« stala skoraj toliko, kot gradnja popolnoma nove opere na Irskem, se bodo lahko še privoščljivo nasmehnili… in odšli domov. Mislili si bodo: »Saj bi lahko imeli dve operi. Zdaj pa nimajo nobene, vsaj take ne, ki bi ustrezala imenu opera.«

Mi pa bomo ostali tu in pojedli cmok, ki so nam ga zagledanci v združeno staro in novo, zapustili. S sklonjeno glavo in nekoliko osramočeni, se bomo vsakič znova skušali čimprej pobrati nekam stran. Tako kot jaz danes.

Pasijon nas je navdušil. Velika množica obiskovalcev, (potem sem v zakulisju slišal, da okoli 4000) je z vidnim navdušenjem sprejemala ponujeno. Lahko govorimo o prazniku ljubiteljskega gledališča z 800 nastopajočimi, lahko govorimo o verski manifestaciji s pridigo p. Romualda, lahko smo šli samo na zrak ob prekrasni Cvetni nedelji. Vse skupaj se je izjemno sestavilo in Ločani so se izkazali. Vse je bilo domišljeno in izpeljano brezhibno. Od avtobusov in tistih majhnih detajlov, ki so zakrivali ulične oznake in izložbe, do tistih potrebnih prostovoljcev, ki so za konji pospravljali fige…
Videl sem veliko znanih obrazov, množine romarjev, ki so jih iz različnih koncev pripeljali avtobusi, mlade družine... Zanje je bilo morda malo naporno, saj predstava vendarle traja dve uri. Sam sem se dal predvsem v vlogo fotografa. Okoli 550 posnetkov hrani moj arhiv. Nekaj za okus in vabilo pa postavljam na tole stran.