Pri nas smo na Veliko soboto vedno radi barvali jajca. Mama je pripravila barvo, ki smo jo potem hranili še do Bele nedelje, ko smo pirhe barvali še enkrat. Ne vem ali je ta običaj prinesla mama od doma na Dolenjskem, ali se ji je zdelo samo škoda narediti barvo za pet ali deset jajčkov in jo nato zliti stran. Vsekakor imam na te dni zelo lepe spomine. Pripadam tisti generaciji, ki je še doživljala »sekanje pirhov« in druge ljudske običaje, vendar samo na deželi, kamor smo se z s starši odpravili, navadno na veliko noč popoldne. Vem, da smo bili takrat jajc siti do grla. No, časi pa so se toliko spremenili, da jajčka niso več tako pogosto na jedilniku kot so bila včasih. Zavedanje o holesterolu in njegovih vplivih, so nam tudi pirhe omejili. Zdaj jih nabarvamo toliko, kot jih lahko pojemo ali podarimo družinskim prijateljem in nič več.

Prava mala znanost je bila, (in je še) kako skuhati jajca tako, da ne počijo, oz da jih poči čim manj. Stric je za to pravi ekspert. Poskusil je že vse možnosti, od tiste, ko je treba vodi primešati nekaj žlic kisa, do tiste, da je treba jajca najprej v vodi pustiti stati vsaj 20 minut in jih potem postopoma kuhati z dviganjem temperature. In rezultati? Dobri. Ampak še vedno mu kak poči…

Včasih so bili pirhi samo rdeči. Kot barva Kristusove krvi. K žegnu smo nesli navadno tri. Včasih se je dobila samo ena znamka barv za pirhe (zanimivo, da še vedno obstaja) in pohiteti je bilo treba, da jih ni zmanjkalo. S prihodom novih pigmentov in odtenkov, imamo zdaj pirhe vseh barv, prelivov, bisernih glazur in še česa. Poslikovanje pirhov je pravo velikosobotno veselje. In tega veselja, vznemirjenja ob pomakanju še vročih jajc v barvo, želim tudi vam.