Postni čas je za nami. Zasvetila je luč. Kristus živi.

Ko sem razmišljal, kakšno bi bilo moje voščilo ob prazniku vseh praznikov, sem se ustavil ob dveh slikah, ki sta nekako simbolično postavljeni skupaj prav v teh dneh. Na spodnji sliki je še upodobljen Križani. Rdeče barve trpljenja oklepajo njegovo izmučeno podobo. Svojega duha je izročil v Očetove roke. Podoba križa je tudi danes znamenje, v katerem smo združeni. Križ, ki ga tvorita horizontala in vertikala, izraža bistvo človeka. Vertikala je usmerjena v nebo, kakor je človekov duh vedno uprt v nekaj več, v nekaj kar ni samo zemeljsko. Horizontala je razprostrta po obzorju in preprečuje, da bi človekov duh kar odplaval. Opozarja nas, da je telesna komponenta nekaj emanetno našega, človeškega. To je velika simbolika, redki jo dojamejo...
Izza te podobe pa vstaja poveličana postava Vstalega. Njegova Velikoduhovniška oblačila so bela kot snega, tako ne zmorejo beliti človeški obrtniki. Belina seva naokoli svetlobo, ki prerašča rdečino trpljenja.
Kristus svoj pogled upira vame in nemo sporoča: „Jaz sem smrt premagal!“ „Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl.“ Postava Vstalega je veliko večja od Križanega. Življenje ni samo križ, ali še bolje, veliko je plačilo za naše križe, če jih nosimo z ljubeznijo.

Felix alleluia!