Blog dela... in vabi. Nedvomno. Jure je pohvalil Goslača na strehi, od Marjana sem izvedel, da ga danes zadnjič uprizarjajo in... z ženo sva si ga ogledala. Za rep sva ga ujela in res nama ni bilo žal.
Ob tem sem na kratko pregledal še imena ostalih predstav MGL-ja in naletel na Grdobo. »V delu Grdoba opozarja na brutalnost turbo-kapitalizma in na današnjo bolno obsedenost z videzom, lepoto in mladostjo, na kočljivo in za osebnost posameznika pogubno stremljenje k idealom, ki vodijo v izgubo identitete.« Pa ne bom izgubljal besed ob predstavi, ampak o grdobi, ki se mi je pred očmi prikazala na poti v gledališče.

Gre seveda za tole, kar je bilo preden je postala grdoba, spaček, krematorij ob lepotici… ljubljanska Opera. Nekoč ena najlepših in najimenitnejših stavb, kar jih je naše mesto imelo, z znamenitimi secesijskimi okni, Bernekerjevimi muzami na pročelju…

In zdaj? Lupina spredaj je še ostala, zadaj pa so novi iskalci »lepega« pritisnili poleg spačka, ki zdaj ni ne tič in ne miš. Važno, da se bo pod to nekdo podpisal, da bo zaradi tega dobil neko nagrado in bo imel tako čisto vest in večen spomin.
Spominjam se, da so nekoč na ljubljanski grad vodili skupine arhitektov iz Evrope in jim na našem primeru kazali, kako se gradu NE sme obnavljati. Mislim, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi zdaj. Videli bodo, kako se ne sme uničiti identitete neke stavbe, ki je s svojim izgledom nekaj pomenila. In ko bodo izvedeli, da je ta »noviteta« stala skoraj toliko, kot gradnja popolnoma nove opere na Irskem, se bodo lahko še privoščljivo nasmehnili… in odšli domov. Mislili si bodo: »Saj bi lahko imeli dve operi. Zdaj pa nimajo nobene, vsaj take ne, ki bi ustrezala imenu opera.«

Mi pa bomo ostali tu in pojedli cmok, ki so nam ga zagledanci v združeno staro in novo, zapustili. S sklonjeno glavo in nekoliko osramočeni, se bomo vsakič znova skušali čimprej pobrati nekam stran. Tako kot jaz danes.