Navadno pravimo, da je vsega lepega (pre)hitro konec. Ampak zdi se mi, če temu ne bi bilo tako, da bi to lépo, izgubilo draž. Zato sem vesel in srečen, ker so bili dopustniški dnevi lepi, vesel pa sem tudi, da smo spet doma, polni novih vtisov in "polnih baterij".
O tem, kaj vse se nam je primerilo, bom imel še čas pisati... Zdajle naj le obudim blogersko navado, naj spet padem v "šentiment" kot pravijo Primorci, ali začutim kako utripajo misli, ki jih je treba usmeriti v eno ost in z njo zarisati ris... Ja, kar prava bo, deluje. Sedim in pišem. In gre!

Mi je manjkal ta kontakt? No, vsak dopustniški dan sem pridno beležil foto vtise in tako ob tem ne bo težko poiskati besednih vtisov. Ampak, tam na "svobodi" od vsakdanjika, mi je manjkal ta zapis? Ne! In če bi mi, bi moral takoj prenehati s pisanjem, saj bi bil zasvojen! Danes pa te lahko zasvojijo vse vrste naprav, drog in odnosov, le ljudje, najbližji in najbolj potrebni domačnosti in ljubezni te puščajo hladnega. Tako dela ta svet, žal!

Mi pa smo se smejali, pogovarjali dolgo v noč, nabrali množico špargljev, se ne dali motiti nepredvidljivemu vremenu in bili predvsem veliko drug za drugega.

Prihaja nekaj dni dopusta. Hvala Bogu zanje. Važne je, da občasno zamenjamo sredino in se umaknemo iz vsakdanjega delavnika. To nam pomaga, da lahko misli zaživijo bolj kompleksno, da se nam izostri pogled, predvsem pa, da smo bolj, drug z drugim.
Gledam kako rastejo otroci, kako se spotoma videvamo in kako čas brzi. Majhna punčka, ki me je namesto, da bi jokala, takoj po rojstvu, tako zvedavo gledala, je zdaj stara že dvanajst let. Koliko sem bil res z njo? Koliko sem jo oblikoval in koliko sem zaradi vseh vrst obveznosti zamudil?
V prihodnjih dneh, se bom vsaj trudil biti, bolj potrošnik soljudi! Zato morje pozdravljeno!

Naváda: 1. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju.

Razváda: slaba, neprimerna navada: sesanje prsta je pogosta otroška razvada;

Tole je bila tema naše zakonske skupine. Kdaj je nekaj v naši družini navada? In kaj je moja osebna razvada? Je pisanje zapisov vsak dan navada ali razvada? Me to dela boljšega ali me odteguje od družine? Me je zaradi tega manj za ženo in otroke? Morda pa mi osebni pogled odstira meglo z oči in zaradi tega vidim jasneje, tudi za bližnje?
Končnega odgovora (še) nimam. Zanimiva pa je bila reakcija zakoncev iz skupine: Vsak dan pišeš? O čem pa? Dnevnik? Niti ne, odgovarjam, samo vtise.

Če ti je breme pretežko, pomisli na druge.

Če ti hodiš počasneje, se oni ustavijo.
Če ti oslabiš, oni odnehajo.
Če ti sedeš, oni ležejo.
Če ti dvomiš, oni obupujejo.
Če ti kritiziraš oni rušijo.

Če ti korakaš na čelu, te bodo prehiteli.
Če ti žrtvuješ roko, bodo oni dali življenje.
Če ti moliš, tedaj bodo oni svetniki.
(oratorijska spodbuda)

Približno tri dneve v letu imamo možnost opazovati, kako so se drevesa odela v rumenozeleno barvo. To je tisti čas, ko se gozd prvič v letu, obarva. Prvi listi so skoraj rumeni, iglavci pa še ohranjajo zimsko temnozeleno.

Meni je to najlepši pomladanski prizor. Pogled na hribček, kjer so se olistale prve bukve med smrekami. Tako plastično se razbohotijo, sredi ostalih dreves. Že v treh dneh ta barva izgine, oziroma prepusti mesto, temnozeleni, ki potem kraljuje vse tja do jeseni.
Navadno ta čas nastopi med 27. aprilom in 1. majem. Že kar nekaj časa opazujem ta prizor, zato si vsako leto s fotoaparatom zabeležim ta kratkotrajni pojav.

Letos se je to zgodilo skoraj 14 dni bolj zgodaj. Najprej smo imeli precej hladno zimo s sorazmerno veliko snega in padavin. Nato je sneg na hitro pobralo, temperature so se dvignile in po prvem dežju smo začutili, da je tisto, kar imenujemo pomlad, res blizu. Zdaj ne mislim na meteorološko ali astronomsko pomlad, ampak na trenutek, ko prej mrtva drevesa ožive. Ko vso energijo, ki so jo hranila skozi dolge zimske noči, izbruhnejo skozi majcene, sprva rumene lističe. Pošiljam tak rumeno zeleni pozdrav, vsem ljubiteljem barv, narave in novih sokov, ki so zaokrožili po trdih, starih, deblih dreves.