Pisanje dnevnika je lahko navada, pri meni pa je že kar osebna obveza. Pišem ga že okoli 13 let in me je že velikokrat zamikalo, da bi prekinila. Toda imam kar slabo vest, če ga ne napišem in kadar sem v časovni stiskii in ga ne pišem sproti, ga kasneje npišem še za nazaj. Pisala sem ga tudi v porodnišnici in to kar na hrbtno stran telegramov. Ti zapisi mi velikokrat pridejo zelo prav, sploh takrat, ko urejam družinski album ali albume otrok. Albume urejam namreč tako, da je poleg slike še kratek opis, tako je končni izdelek kot kronologija leta. Tako se je mojih dnevnikov poslužila že tudi hčerka, ki si je začela urejat svoj album.
Predvsem pa je zanimivo prebirati dogodke iz pred let in kar kmalu ugotovim, da je moja pozabljvost zelo velika.
Pisanje dnevnika je kot pogled od dleč, kot z vrha gore na dolino. Bolje znam ovrednotiti dogodke, presojati težave in včasih ugotovim, da kakšna zadrega ni tako huda kot se zdi na prvi pogled.
Lep pozdrav
Majda

Ti kar piši vtise vsak dan. Tako smo vsaj tisti, ki nismo v neposrednem odnosu s tabo, vsaj v majhnem stiku, s tem, kaj se ti dogaja ali vrti po glavi. Čeprav gre to na račun otrok in žene ...
Branje par tvojih vrstic vsak dan je prav zanimivo. Moja razvada ali navada? Vsekakor bogatitev. Me odtegne od žene in otroka? ... :))