Navadno pravimo, da je vsega lepega (pre)hitro konec. Ampak zdi se mi, če temu ne bi bilo tako, da bi to lépo, izgubilo draž. Zato sem vesel in srečen, ker so bili dopustniški dnevi lepi, vesel pa sem tudi, da smo spet doma, polni novih vtisov in "polnih baterij".
O tem, kaj vse se nam je primerilo, bom imel še čas pisati... Zdajle naj le obudim blogersko navado, naj spet padem v "šentiment" kot pravijo Primorci, ali začutim kako utripajo misli, ki jih je treba usmeriti v eno ost in z njo zarisati ris... Ja, kar prava bo, deluje. Sedim in pišem. In gre!

Mi je manjkal ta kontakt? No, vsak dopustniški dan sem pridno beležil foto vtise in tako ob tem ne bo težko poiskati besednih vtisov. Ampak, tam na "svobodi" od vsakdanjika, mi je manjkal ta zapis? Ne! In če bi mi, bi moral takoj prenehati s pisanjem, saj bi bil zasvojen! Danes pa te lahko zasvojijo vse vrste naprav, drog in odnosov, le ljudje, najbližji in najbolj potrebni domačnosti in ljubezni te puščajo hladnega. Tako dela ta svet, žal!

Mi pa smo se smejali, pogovarjali dolgo v noč, nabrali množico špargljev, se ne dali motiti nepredvidljivemu vremenu in bili predvsem veliko drug za drugega.