„Beluš ali špargelj (znanstveno ime Asparagus officinalis) je delikatesna zelenjava z izjemnim, posebnim okusom, ki pa je v največji meri odvisen od kakovosti pridelave. Za hrano se uporabijo le poganjki te rastline, ki so lahko beli ali zeleni. Beli šparglji so praviloma manj grenki in bolj blagega okusa, pridobiva pa se jih tako, da se jih zasipa s prstjo, poganjki pa zaradi pomanjkanja svetlobe ostanejo beli. Zeleni šparglji so po navadi divji, ali pa gojeni brez zasipavanja. Divji šparglji so zaradi večje redkosti, praviloma, dražji...“

Tako Wikipedija o špargljih. Mi smo se jih obilno najedli v preteklih dneh. Pravzaprav smo jih najprej nabrali in potem zvečer uživali v njihovem okusu. Divji šparglji so zaradi nekaj daljše zime in več dežja letos izjemno obrodili, le do njih ni tako enostavno priti. Treba se je potruditi v „divjino“ in potem poiskati te male „zdravilčke“. Zdrav človek lahko poje vsak dan zajetno količino špargljev, ne da bi to kakorkoli slabo vplivalo na njegovo zdravje. Takole o njih pišejo pomurske lekarne...

Meni se je zdelo zanimivo, kako so nas šparglji vse potegnili. V nas se je prebudil pristni nabiralski duh. In to vse, od najmanjših do največjih. Tako smo združili koristno s prijetnim: obisk narave, družinsko povezanost in še večerni priboljšek! Priporočam.

Aha, še kakšen recept... Tule so na Dolinarjevi spletni strani!